Imaš prav Lidija, oblake imamo vedno in sanje tudi. Zato je oboje v moji pesmi. Oblaki, mir, sence in še kaj so moje "hit" besede. Le da je včasih kamen hudo trd. Vem, sčasoma mine, verjamem. Takrat bom spet pula z oblaki.

Prisrčen pozdrav, daya

Zanimivo, daya, da sem te ravno v zvezi s temi tvojimi "hit" besedami že hotela povprašati (kajti usoda vsakega hita je žal, da se slej ko prej obrabi), ali si jih že nadomestila z drugimi ali pa razmišljaš o tem. ;)

Sama pesem mi je všeč, zlasti pa zadnja dva verza, ki prav zabolita v svoji kruti resničnosti. Sanjamo pokrajine na koncu poti in spregledamo tiste, ki v danem trenutku bežijo mimo nas ... Dobro si "pozunanjila" svojo (kot domnevam) osebno stisko in jo aplicirala na obče doživljanje sveta/življenja/nas.

Lep pozdrav!
Kerstin