Všeč so mi tvoje prilike, povezave, polno branje, slika za sliko,
kjer se v omet zajeda očetovo kričanje, kjer iz razpok vonja mamina
bolečina, in se dragoceni biseri moleka skozi sito duha razletijo
iz njenega življenja.
Naj bo navdih tvoj družabnik .
Ja, pa imamo spet brezbrižnega boga na eni strani in človeško nemoč čisto poleg, čisto spodaj. Pa zvezane roke zaradi vseobsegajočega, v podkožje ustrojenega strahu pred zadnjim kraljem. Svet pa čaka. Nanjo, ki ne bo šla. Ne bo naredila ...
Ja, to tvojo pesem je razumeti tudi kot beg in realnega ali pa želja vrniti se na stare tirnice, čeprav vemo, da tiri škripajo in smrdijo po rji. Včasih nismo močni, ne zmoremo, čeprav si želimo svobodnih kril ptice ... je pa seveda v tej tvoji stvaritvi več interpretacij, jaz sem si postregla s to:).