Prelepa je tvoja pesnitev, poklon Soči in sliši se njeno čisto
drsenje in jasnost povedanega. Me pa zmoti zadnja vrstica, ki bi
jo, vsaj po moje, mirne duše odvzela.
Veš, Ajda, včasih je človek tako silno prevzet od lepot narave, da ga enostavno zanese in ko to izrazi, je takoj malo preveč balasta. Lepo, da se te je dotaknila. Imej se dobro, A
Ob Soči podnevi ob Soči ponoči v srčni zadevi srce v njo namoči ...
Prekrasna je Soča, hči planin, Andrejka, ko sem jo prvič zagledal, dobrih trideset let nazaj, ti povem, sem obstal kot vkopan ob tej krasotici ... In vsakokrat je tako, ostala je večno lepa, kot tvoja pesem ...
No ja, Soča nas bo res vedno fascinirala, da ji bomo pisali slavospeve, pa čeprav mora revica 'požreti toliko človeške nemarnosti'. Ostaja edinstvena, ker odpira tisto človeškost v nas, kajne? Upam samo, da jo bomo znali in hoteli obvarovati. Vsem, ki se vas je pesem dotaknila, lepa hvala in pozdrav iz Primorske Andrejka
Komentiranje je zaprto!
Imate vsaj eno nujno obvestilo! Želite pregledati obvestila?
Ste prepričani, da želite zapusti stran? Vse spremembe bodo zavržene!