Na spoj sveta avtor Andrejka Jereb
Všeč mi je, Andrejka, kako oblikuješ občutje boječe odmaknjenosti in melanholije s primero in izborom besed. Odlično. A ko pesem pripelješ do svetlobe - ko se iz notranje zabubljenosti obrne navzven - "na spoj sveta" - praviš:

"Ne se zgolj bubiti, ždeti, čakati." Kdo je tisti, ki to zakliče? Je ona, je spoj, je zunanji svet? Zmoti me, ker pomen ni jasen in tu pesem pade.

Tudi smisel mi ni povsem jasen - si hotela reči:
Dovolj si se bubila, ždela, čakala? ali morda kaj drugega?

Pesem tudi lepo zaključiš - polžek se izvleče in odide, poljublja vidno sled svojega postanka.

Nimam ravno rešitve - a najbrž boš našla sama najboljšo - za vrstico, ki zmoti sicer zelo dobro pesem.

Vse lepo,
Ana