MISLIM - TOREJ SEM? avtor Kerstin


Cogito, ergo sum je rekel Descartes, Kerstin je pa ubesedila misel in to zelo dobro, morda udejanila in se dodobra, če seveda lahko rečem, poigrala z mislimi in nasula dejstva (no, morda bi morala uporabiti kak bolj izvirno ali smiselno besedo, a zdajle ne zmorem) , ki seveda želijo, da jih vzamemo zase in razmišljamo ... ja, razmišljanje ... čeprav ni vedno preizkušen recept:).
Ja, saj veš, malo po moje;) in morda sem se ob branju počutila kot tista dušica, tam nekje, ki kuka za drevesom, morda med vejevjem, kaj vem....

lp, ajda


lp, ajda

Dovršeno in poskočno deluje tvoja misel v ritmu alpske poskočnice.
Zelo zanimivo razmišljanje skozi verze. Močno filozofsko zastavljena tematika pa daje pesmi poseben čar.
Zapisana misel (in do neke mere tudi izrečena) je v lasti človeka. In takrat je misel zamejena, pripeta na lastnika, s katerim je neločljivo povezana. Toda kaj se zgodi, ko ostane misel neizrečena ali pa uide pozornosti in se izgubi? Najbrž potem res zleti nekam v neskončnost vesolja. Postane brezmejna, večna? Ali se v hipu razblini in umre? Je lahko tudi neizrečena misel tista, ki edina definira človeka kot bivajočega? Izrek še drži? To so težka ontološka vprašanja, ki jih na svojevrsten način predstavi tudi pesem. Ne vem sicer po kakšni poti in na kakšen način je Descartes prišel do tega izreka, se mi pa zdi, da drži in da ni bojazni. Človeška misel, pa najsibo zapisana ali zamolčana, je temelj samozavedanja, tvoja pesem pa se bo sama najverjetneje težko zavedla tega, da je odlična ;))
Me pa spodbode "kot trn nasekljan v atmosfero" tisti šesti stih, ki je edini brez pravega ritma pa tudi vsebinsko se mi ne zdi povsem optimalen.

Prisrčen pozdrav!

Pištin

Ne vem, Pištin, ne razumem te, razsvetli me!
Zakaj se ti zdi "vsebinsko ne povsem optimalen" tale verz:

Njene oblike smrt ne pripozna.

??

Meni se zdi zelo primeren, več kot optimalen, da ne rečem - ključen. Vstopi smrt. Simbol, ki je to sama po sebi in ki je prispodoba tudi za mnogo drugih stvari - kot veš. Vstopi. Vskoči. Vade. Udari. Po vsem razen po misli, kar je "point" povedanega.

Tako da, pač, ne razumem te. Meni šesti verz pove vse in me tudi vzpodbudi h komentarju, odgovoru v verzih, ki je pristal v še eni odprti rubriki, komentarju na to pesem.

LP Kočijaž

PS:
Mislim še, da se tale pesem zelo dobro zaveda tega, da je odlična. Ker je živa, živo pa se samega sebe zaveda.
PS2:
Kerstin, spet ena super stvaritev! Nova? Iz Zaloge?

Najprej hvala vsem, tudi Andrejki, za komentarje, mnenja, za to, da ste se skupaj z mano povprašali - ali pa si odgovorili - o tem, kaj je bilo prej, misel ali človek oz. o tem, ali misel udejanja človeka ali obratno.

Od filozofskih vod, v katere sem zašla koncem gimnazije, me je že kar daleč odneslo, še vedno pa me tu in tam pritegne kakšno filozofiranje ;). Pesem je stara 7 let, takrat je bila "snov" še bolj sveža, a stališča so ostala približno nespremenjena, kar je razvidno tudi iz Lepe Vide kozmične, ki je "ganc nova".

Dejansko sem v pesmi skušala vzpostaviti paradoks med nesmrtnostjo misli/duše in smrtnostjo človeka kot posameznika. S tega stališča tudi verz, ki je zmotil Piština. Smrt namreč ne more ubiti misli (je ne pripozna, kar je starinski izraz za priznati, meni pa ta izraz pomeni še nekaj več, kombinacijo glagolov priznati in prEpoznati >> smrt potemtakem misli ne more niti prEpoznati, kaj šele priznati, zato ji misel uide). V tem verzu je gotovo skrit en temelj osnovnega paradoksa misli iz naslova. Drugi temelj je verz o noči, ki si pobira dušice z vej. Noč je samo smrt z drugo besedo, smrt, ki žanje duše - ljudi. Misli pa ostajajo, vendar zelo daleč.

Hkrati so v pesmi prisotna ali vsaj "namignjena" vprašanja, ki si jih zastavil, Pištin, in še kaj, kar vsak bralec zase najde.

Glede ritma v 6. verzu - nič se ne podre, le prebrati ga moraš "prav" ;). Poudarek ni na r-ju v besedi smrt, temveč na e-ju v besedi ne:

NJEne obLIke smrt NE pripozNA


Naj živi misel! Gotovo je eno od počel poezije.
Pozdrav vsem!
Kerstin

Dolgo sem tuhtal, če ni tisti stih morda ključni verz pesmi. Kajti podiranje ritmov je ponavadi namerno, ravno zaradi tega, da bralca na nek način tudi opozori na vsebinsko pomembnost. Jaz pa sem v njem videl samo še eno različico tiste neizrečene misli. Saj vendar trenutna misel ob smrti ostane neizrečena, zamolčana in pozabljena. Zato ji tudi smrt ne more priznati kakršnekoli oblike, medtem ko ji jo življenje lahko da.
In v tem primeru je možno tudi oporekati paradoksu o umrljivosti človeka in neumrljivosti misli. Vse seveda drži v fizičnem smislu. Iz filozofskega gledišča pa ostaneta misel (zapisana) in človek tudi po njegovi smrti nerazdružljivo povezana. Ohranita svojo eksistenco. V našem primeru bo skupaj z mislijo izraženo v pesmi bival tudi pesnik. Hmm, zdaj sem zabredel že precej globoko, tako da se niti sam več ne razumem najbolje iz te kolobocije, hehe. Tako se ponavadi konča v filozofiji in ontološka vprašanja so še posebej zanimiva in primerna za to ;))

Glede ritma v 6. verzu pa - tvoj ritem je vzpostavljen umetno. Seveda ni poudarek na r-ju v besedi smrt, je pa na polglasniku, kajti v tem leksemu se nahaja polglasnik. Polglasnik pa je zmeraj naglašen. In če tvoj stih preberemo naravno, ritem še kako opozori nase.

Vse dobro

Pištin

Veseli me prebirati izčrpna, utemeljena in zanimiva razmišljanja o pesmi. Poslastica na forumu. Čestitam!