Kar vleče me k tej tvoji pesnitvi Lidija, zaboli na trenutke, ko se
potopim v vsebino in ostaja grenak priokus, le zakaj dopuščaš?
Morda je le vaja in pripravljenost tudi na bolečino, a
vendar...
Prekrij odkritost zamrznjene polzavesti
z obratom za pol stopinje.
V mojo smer.
Kar naj me boli.
Za vajo.
tole zaboli kot ost v srce!
Mislim pa, da ni vse tako črno kot se slika, da je le trenutek
tvojih misli.
Ne, Ajda, imaš prav. Nikoli ni nič tako črno. Samo trenutki so, včasih. Tudi taki. Tudi za Kočijaža (optimista) :)
Vaja je, ja. Vse na svetu je vaja. Še zmage in porazi so samo vaja. V naslednjem hipu gre vse naprej in vse je tako kot prej. Za nekoga že. Včasih še zame. Samo vaja je, moja krhka prisotnost, zmotna lahkotnost, navidezna moč, predaja. Samo vaja. Vaja za hoteti. Sprejeti. Upati. Živeti. Biti. Ne imeti.
Hvala za komentar, Ajda.
LP Lidija
Komentiranje je zaprto!
Imate vsaj eno nujno obvestilo! Želite pregledati obvestila?
Ste prepričani, da želite zapusti stran? Vse spremembe bodo zavržene!