Pozdravljeni, Ajda in Anamarija. Vesela sem, da na forumu odpiramo pogovore ob konkretnih pesmih. A motijo me nekonkretne kritike - torej, če za to, da pesem na splošno ovrednotimo, uporabimo zelo splošne izraze, kot nejasno, okorno itd. Avtor ob tem ne ve: kaj je koga zmotilo in kaj naj popravi.
Zakaj? Avtor namreč mora vzpostaviti kritično razdaljo med seboj in pesmijo, ki jo je napisal. V začetku, ko te razdalje še ni vajen tako hitro vzpostavljati, je krasno, da mu nekdo pokaže in pove, kje je mesto, pri katerem je njegova pesem šibka ... šele na osnovi tega, da nekdo tako in tako doživlja pesem bo lahko ugotovil, da bralci na nekaterih mestih drugače doživljajo pesem kot je sam hotel.
In seveda, če damo predlog avtorju, kje naj popravi (včasih tudi kako naj popravi), je to zgolj PREDLOG - avtor naj se sam odloči, če se predlog sploh ujema s tem, kar si je želel s pesmijo sporočiti ... Lahko pa bo le spoznal, da pesem zaradi tega in tega ne deluje dodelano. In našel kak povsem tretji popravek, pri katerem bosta tako bralec kot avtor ugotovila: Uau, to je pa prava beseda (besedna zveza) in pravi pomen.
Ko sem pesem
Polzijo avtor
Anamarija ocenjevala, je bila nekoliko drugačna in sem jo ocenila z dobra - pesem se mi je zdela zanimiva in glede na temo tudi zadovoljivo upesnjena. Zdaj, ko jo berem, mi je zastrla neko poosebitev, ki sem jo prej videla in če bi jo morala zdaj oceniti, bi se drugače odločila.
Naj poskusim povedati, kako zdaj berem Polzijo - (šlo bo bolj za vsebinsko interpretacijo):
" Tu v tihoti sam si,
tu v tihoti
dež ti pesem je zapel,
nežno, isto."
Berem kot da pesnica nagovorja nekoga, ki je na drugem svetu. Predlagala bi, da v tej prvi kitici izbere še kak sinonim za tihoto (samota, tišina?). Pesem dežja je nežna, ista - tudi tukaj naj poskusi najti zanimivejši pridevnik - pesem dežja - če rečeš zraven še nežna je kot da bi podvajal - povedal z več besedami isto stvar. Ampak mi bralci imamo radi, da nam poveš
različne stvari (še posebej, če je pesem tako kratka.)
"Odhajajo in polzijo po oknu,
kaplje debele.
Misli moje
se zlivajo z njimi."
Osebo (prvoosebni pesniški subjekt), skrito za oknom, te kaplje zbližujejo s tisto osebo, ki je ni. Njune misli se zlijejo s pomočjo debelih kapelj dežja.)
Zanima me, kaj se zgodi potem? To zbližanje pomeni najbrž tudi stik z "njegovim" svetom, prodiranje v svet, ki je nam na tej strani nedostopen?
To občutje, ki je zlilo misli s kapljami dežja - kaj je onkraj? Se da z besedami opisati, kako je videti, občutiti ta "zlitek" misli in kapelj? Kam peljejo?
Pesem, kakor je napisana zdaj, me kot bralca ne poteši - pusti me bingljati v zraku - kot: nekaj se je zganilo, najbrž ne kar tako - in zakaj, čemu, kam je šlo, pripeljalo, katero spoznanje je povzročilo?
Čeprav je seveda možna tudi drugačna interpretacija: pesem se lahko prebere tudi kot da avtorica v prvi kitici uporabi 2. osebo ednine - se opazuje "od zunaj" - in se šele potem, ko se misli ujamejo s kapljami na oknu zlije vase - zato uporabi "moje misli" in ne "tvoje misli".
Toda v pesmi je vseeno premalo snovi, ki bi bralca peljala v lastno razmišljanje ali da bi dojel, kaj je "pesnik hotel s tem povedati".
Torej: pričakujem, da tisti, ki komentirate pesmi, poveste kaj in zakaj vam ne deluje, da bo avtor lahko premlel predloge in se odločil.
In avtorji, da si bomo vzeli čas in pretuhtali pripombe bralcev, obračali besede, se ubadali z njimi - in nič hiteli, sploh tam, kjer bomo začutili neko praznino. Ni nam treba za vsako ceno na vrat na nos radirati in morda pri tem "pokvariti" prej dobre dele pesmi.
Pesem je svoje bitje, ki, ko se poda od pesnika, postane predvsem bralčeva. Se ogleduje v drugačnem ogledalu, ki dostikrat pove kaj zelo uporabnega za njenega avtorja.
Uh, upam, da nisem bila predolga :-))
Ana