Ne veš avtor murka.

Murka, tvoje pesmi so nemara nekje v zlati sredini ali tudi čez, hkrati pa nisi "ušpičila" česa takega, da bi se te kdo (npr. jaz ;)) "lotil". Po moje je glavni razlog, da doslej ni bilo komentarjev na tvoje pesmi, ta, da večinoma objavljaš haikuje, te pa je kar zahtevno komentirati. ;)

K pesmi. Da je "zrela" za podčrtanko, me je prepričal zaključek oz. zadnja kitica. No, pa gremo po vrsti.

Zastaviš skrivnostno. Tisti "ne veš", ki ga izreče on, se lahko veže na toliko stvari. In to je dobro, ker ponuja številne interpretacije. Hkrati odpira sicer večno temo o temeljni razliki med moško in žensko dušo. Odpira tudi vrata v preteklost (spletanje kit) ali v smrtnost (asociacija venca). To so podobe, primere, pesniška sredstva, ki so popolno nasprotje klišejev, ker namesto "instant podobe" bralca "požgečkajo po možganih", da si sam ustvari sliko, celo sporočilo.
Žal se ta širina spremeni v ozko grlo v drugi kitici s klišejem o zidanju gradov iz peska. Preobrabljeno je. Ta kitica meni ne da prav ničesar. Preveč gradov iz peska sem že videla. ;)
No, potem pa na poljanah pričakovanja z dotikom toplega vetra vse popraviš. Tu se skriva srž ženskega dela pesmi. Srčika ljubezni, duhovnosti in tudi erotike.
In še zadnja kitica. Tu dokončaš odvisni govor, ki smo ga slutili - da ne veš, si rekel. Bralcu podstaviš trdna tla, da ve, da ni "usekal mimo" v razumevanju pesmi do tam. Prispodoba z zmajem pa je čudovito dualistična. Spuščanje zmaja v nebo vidim kot
a) zametavanje tistih posebnih vrednot in čustev, za katere so moški pogosto gluhi (naj mi moško članstvo portala ne zameri - nothing personal!) - zmaja spusti v nebo dokončno, da odleti v veter, izgine - papirnati zmaj je namreč le še ena od teh posebnih vrednost, saj mu življenje lahko vdihne le domišljija;
b) dokaz, da je tvoj junak vendarle zmožen globljih čutenj, da v njem še vedno živi otrok, ki se igra z zmajem - in tem hujše je nato spoznanje, da ne ve, saj v tem primeru pomeni, da NOČE vedeti.

Gotovo pa pozoren bralec v pesmi odkrije še marsikaj drugega.

Lep pozdrav!
Kerstin

Kerstin, hvala za izčrpno razlago. Vsi tvoji komentarji so odlični, ker so jasni in veliko ponudijo tako avtorju kot bralcu.
Peščeni gradovi so izrabljen kliše, vem. Včasih se zatekamo k njim, tako kot k zapiku, da se "umaknemo", da se skrijemo, da nam ni treba "priznati". Ampak zapik je že sam po sebi priznanje. Umik je samo začasen. In šele, ko se otreseš "utrujenosti", lahko začneš znova ...

lep pozdrav!
Murka