Oh, zanimiv pogled!
Ko bi le bilo tako preprosto! Ljubezen, Smrt:
Edina programa
za katera ne najdem gumba,
sta Ljubezen in Smrt.
Vročinski valovi
pa tako pogosti,
zmeraj bolj neizprosni.
Moj procesor pa
je izgubljen,
gumbi klikajo v prazno.
Nazaj - ne gre.
Naprej - ne more.
Vse ostalo je preprosto. Ja, tako.
Klima. Gumb. Prižgi. Ugasni.
Mislim,da nas tehnologija vzpodbuja takrat, ko vidim analogijo pri sebi in zavaja, ko se izključim z gumbi.Vsekakor bodo današnje aparature kmalu škatle za navadno šaro.Smrt-tunel iz enega stanja v drugo,ljubezen-gorivo brez onesnaženja,sicer pa ne razumem tvoje pesmi,brezno.
Kot da bi hotel povedati, da čustvom ne smemo/ne smeš pustiti blizu, da je vedno varovalo, ko se segreje, pregreje in nevarnost, da te potegne vase imaš gumb za izklop. Morda je to le nasvet za poletne dni, ko ljubezen zadiši, a le na kratek dih in hip, z jesenjo ponavadi odcveti, seveda so pa tudi izjeme:)).
Bi rekla, da je poanta predvsem v tem, kako smo se naučili izklopiti (vsa) čustva na račun tistega "go with the flow, stay in the grey". Vse več se družimo z - napravami. Posledica? Saj veste tisto: "Povej mi, s kom se družiš, in povem ti, kdo si."
Tako je, Svit. Se zelo strinjam. Sprehajam besede je presežek, Vročinskega vala pa nočem razumeti! Brezno, samo moj pogled je to. Na ljubezen in na smrt.
Sporočilo: ahm, no zanimive interpretacije. eni ne razumejo, eni nočejo razumeti, eni mogoče ne morejo razumeti. kaj je pesnik sploh hotel povedati ?
možna sprejemljiva razlaga - kerstin, itak da. eros-tanatos, dve skrajnosti našega bivanja, svetloba-tema, ki ju večina pravzaprav ne zna zapopasti. tanatos odrivamo, se delamo ko da ga ni. če o njem ne govorimo, pol ne obstaja. eros odkrivamo v vsem, tudi na tem portalu prevečkrat tako zbanalizirano in plehko, da gre razmišljujočemu na bruhanje ob tej inflaciji. ne s temo, ne s svetlobo, se nismo pripravljeni soočiti in sivina, je tista, ki nam je ljuba. tudi gumb je prispodoba, eskapizem pa se odeva v številne preobleke medlih barv. poiesis je tvorjenje, noben ne pravi, da mora biti vsem razumljivo in nikjer ni rečeno, da sem hotel kaj povedati. sem pasel besede, na koncu so besede mislile mene. amen, vrzi v brezno kamen.
Sem vrgla v brezno in se je kotalilo, pa odmevalo tako: vse berem kot prispodobe - življenje, podloženo s strojčki, napravami, lajšalniki bremen, bolečin, opravljalci del - skratka, vse, od domačih do službenih življenj je postalo precej uniformirano in posplošeno - še posebej za tiste, ki jim je veliki zgled življenja EKRAN (TV) - v tak vsakdan le kdaj trešči, in da to sploh opaziš, ni morda ptič, ki zleti z grma ali nasmeh dekletca ali kapljica, ki pade s pajčevine ... mora biti nekaj bistvenega - kot sta recimo ljubezen ali smrt - ki lahko edina preglasita vse te brneče priročne življenjske nujnosti. A ker smo navajeni na sivino in hitrost, redkokdo ostane v plazu, ki ga zajame ena taka veličastna izguba ali bližina. Življenje, podprto z mašinerijo, gre dalje.
Tako berem in tako doživljam ta svet, za katerega ne trdim, da je moj, a me v veliko večji meri obdaja kot bi to želela.
In vendar - običajno tisti, ki opazijo kapljanje s pajčevin ... opazijo tudi, kako sivina prodira v življenja. Morda bi radi celo koga rešili - tako, da pokažejo na to sivino.
Ah, zunaj je netemna noč, saj vanjo brni ulična svetilka. Ne bom je razbila, čeprav me spominja na sivino.