Ni težko pozabiti na vse? Si mislila tole vrstico?
Hja, to je poanta drugih Solin. Celotna pesem namiguje na preteklost in hkrati na (nesmiselno, v usodo vdano) sedanjost, katere edini plus je prav to - da omogoča (lažno) lahko pozabo. Do skrajnosti banalna. Kot zadnji verz. ;))

Lep pozdrav!
Kerstin

Aha, morda je namenoma oluščeno klasje, če se lahko izrazim malce po ajdino, pšenica, ki se zlati v jutru in nežno poje z vetrom ... morda premočan veter in tako nekako:)). Kerstin, tisto smotana še kako drži, a ne:).

lp, ajda

Tako je, ajda. Ko sem to zapisovala (pred davnimi leti ;), sem imela v glavi prav takšno predstavo: stoječi čas, nepremični pesek, mi (mentalno) mrtvi, ker smo se podvrgli tisti frazi "Živi naprej, pozabi na vse."

Ne, ajda, prav nič smotana se mi ne zdiš ;). Ti se potrudiš, da bi pesem razumela, včasih jo razumeš malo po svoje (s tem ni nič narobe) in ti potem kakšen del pesmi "ne sede" (kot je bilo pri Juliju), ampak ti pokomentiraš, izraziš dvom ali postaviš vprašanje. Ko bi le tisti, ki tako zelo radi ocenjujejo pesmi z "ni me prepričala", kdaj kaj pripomnili na forumu, da bi avtorji vedeli, kaj se nekaterim bralcem zdi tako pomanjkljivo, da ne prepriča, in morda (če bi seveda hoteli, znali in premogli, tako eni kot drugi, dovolj strpnosti in širine) iz tega črpali smernice za nadgradnjo svoje poezije, če bi bilo smiselno.

Najlaže je pač klikniti oceno. Vsi ste dobrodošli k ocenjevanju, bilo pa bi lepo, če bi se kdaj ali večkrat oglasili tudi na forumu.

Lep pozdrav vsem, naj živi navdih!
Kerstin

Z "Ni težko pozabiti na vse" zamahneš čez pesek, čez kričanje, položeno v glasilke, čez hehet v trave, čez ništrc, ki te razjeda kot sol neslanoljubo rastje. Najrbrž postajaš slanoljuba, da preživiš. Ja, ta naša rast je boleča. So pa besedne zveze, ki me pri tvojih pesmih začarajo - seveda ne pripovedujejo zgolj same zase, v svoji zvočnosti, ampak so vredne pozornosti. Priporočam večkratno branje.

Slastno. In boleče do obisti.

lp, Ana