Takrat bo presekana tvoja predstava.
Videti tvoje telo, ki umira –
pa ne da si to ti, močvirsko dete –
samo še majhna, krhka spirogira?
zelo rada bi brala v tem pasusu nekaj svetlega! Smem?
V pesmi je čutiti toliko bolečine, ki izvira še iz otrošta, pa
vendar tudi moč za sprejemanje sprememb, upanje, vero v to, da je
treba delati Korake, pokopavati kričeče vile, plešejo naj zadnji
ples! Močvirska bo prva?
Zelo zanimiva interpretacija, Lidija! In vsa čast, da si uspela najti pozitivizem v tem umirajočem kriku! Hja, če bi bila Močvirska princesa Banšija, bi se povsem ujemalo. Pokopati kričeče vile. ;)) Dejansko je Močvirka posmeh otroškim strahovom in kot tako jo lahko vzamemo kot nekaj pozitivnega - premoč nad strahovi iz otroštva. To si res dobro razbrala, Lidija. Sama kot avtorica pa si ne morem kaj, da z Močvirko ne bi tudi sočustvovala. ;) Kajti v njej je tudi del mene. Iz otroštva v odraslost - iz princese v spirogiro. Tako se včasih zavrti življenje ... No, to je le en aspekt. Hvala za odziv!