Takrat bo presekana tvoja predstava.
Videti tvoje telo, ki umira –
pa ne da si to ti, močvirsko dete –
samo še majhna, krhka spirogira?
zelo rada bi brala v tem pasusu nekaj svetlega! Smem?
V pesmi je čutiti toliko bolečine, ki izvira še iz otrošta, pa
vendar tudi moč za sprejemanje sprememb, upanje, vero v to, da je
treba delati Korake, pokopavati kričeče vile, plešejo naj zadnji
ples! Močvirska bo prva?
Zelo zanimiva interpretacija, Lidija! In vsa čast, da si uspela najti pozitivizem v tem umirajočem kriku! Hja, če bi bila Močvirska princesa Banšija, bi se povsem ujemalo. Pokopati kričeče vile. ;)) Dejansko je Močvirka posmeh otroškim strahovom in kot tako jo lahko vzamemo kot nekaj pozitivnega - premoč nad strahovi iz otroštva. To si res dobro razbrala, Lidija. Sama kot avtorica pa si ne morem kaj, da z Močvirko ne bi tudi sočustvovala. ;) Kajti v njej je tudi del mene. Iz otroštva v odraslost - iz princese v spirogiro. Tako se včasih zavrti življenje ... No, to je le en aspekt. Hvala za odziv!
Kerstin
Komentiranje je zaprto!
Imate vsaj eno nujno obvestilo! Želite pregledati obvestila?
Ste prepričani, da želite zapusti stran? Vse spremembe bodo zavržene!