Ja, res si deklica, popek vrtnice, ki se odpira v jutranji rosi in
v tej pesmi kot čebelica, ki pridno nabira med v koške in ponudi
nam v branje. Lepo napisano, še posebej všeč, ker so v pesmi
globoke misli, a vendar še vedno deklič:). Čestitke!
Meni je, kljub zelo znani in že skoraj izčrpani temi, v tej tvoji pesmi všeč predvsem pikapolonica, ki leze v razpoke, kamor bolečina ne more. Tudi stopnjevanje odtujenosti in konec pesmi.
Išči še take izvirne primere - da poveš nekaj, kar občutimo večinoma vsi ljudje na zanimiv (svoj) način. Priporočam ti tudi branje poezije, zdaj, ko so počitnice in imaš več časa.