Prva asociacija:
"Tu, kjer mesto zdaj stoji,
so nekoč šumeli hrasti.
V gozdu samorog živi,
deklica sedi na jasi.

Šiva srajčko iz koprive,
oči ima kot zelen list,
kadar skoz list sonce sije;
bile so slepe te oči."
(Gregor Strniša - Samorog)

Tista posebna skrivnostnost, ki ovija tudi poti Bilba Bogataja, se sprehaja po Aškerčevih baladah in zaživi v vsej svoji prvobitnosti v poeziji Makarovičeve (druga asociacija):

"Previdno stopaš med drobci sna.
Zvezde, velike, blede in mile,
Kopnijo v mokri svit.
Blede roke razgrinjajo noč.
Previdno stopaj.
Nekaj grenkega diši
Iz jutranjih zelišč."
(Svetlana Makarovič - Pelin žena?)

Človek kot tujek v tem skoraj "inkubacijskem" prostoru. Karkoli že storimo, če še tako pazimo, v vsakem primeru vplivamo na okolje. Toliko o "ekološki plati" pesmi.
Veš, mene prav nič ne skrbi, da bi človek uničil planet in življenje na njem. Take ideje se lahko porodijo v glavah, ki so dovolj ohole in arogantne, da si domišljajo, da ima človek takšno moč. Življenje bo preživelo, tudi če aktiviramo atomsko bombo. Nekje, nekakšno življenje, morda v nano-svetu. In se bo razvijalo dalje. Življenje, ki bo uspevalo v ogljikovem dioksidu, ki mu bo smog ljub in ozonska luknja nujna. - Samo nas več ne bo. O, to zmožnost pa vsekakor imamo! - da uničimo sami sebe. V svoji preklemani domišljavosti in hiper-hlastanju po IMETI VEČ, VEČ, VEČ!

Vidim pa v tej pesmi tudi sociološko komponento. Kdo so vse koprive, poležane in objokane? So to vse zatirane, zlorabljane ženske? In vsi lešniki, udrti v podrast? Vsi tisti maltretirani, zlorabljani otroci?
In splošno bivanjsko - del vsega smo, in vendar bi hoteli biti NAD vsem.

Pritihotapil se ti je škratek - vršČički.

Lep pozdrav!

Kerstin

Kaj vse lahko pesem obudi.Ampak meni je vzdušje tako znano,da bi bile zavoljo ritma že "maline" brez,da so rdeče,dovolj.Lokovec,kraj srečanja ljubečih duš,konec,pa pesmi,pa je veličasten,da ne govorim o "popotni palici,"ki z vsakim dotikom prevaja energijo od zgoraj navzdol.

Hvala za korake po navideznih stopinjah, Ajda, Kerstin, Svit.
Kerstin, to je bilo pa zanimivo prebrat, predvsem zaradi navajanja izvrstnih pesmi in tvojih interpretacij podtonov v moji.
Ja, Svit, Lokovec je kraj, kjer me vedno posrka v poezijo. Skoraj imam že "pogojni refleks". Večkrat bom morla tja ... in ljubeče duše.

Lep dan vsem,
Ana

O,človek ima moč,da uniči Planet,pa tudi reši ga lahko,kaj pa mi koristi če
Življenje na Planetu preživi brez mene,nas? Mar nismo tukaj zato,da ustvarimo sožitje,šele potem nas bodo spustili naprej.Kdo nas bo spustil ?
Naša izpolnitev,naša brezhibnost,naša visoka volja.Ena od teženj je menda
tudi tale Portal.