Meni pa prav tale zaključek da piko na i, Ajda! Nujno potreben. Pesem se mi ne zdi zastavljena kot nekaj prelestno magičnega, saj takih pesmi Kerstin sploh ne piše.
Ta pesem je bolečina.

In tuli in buči.
Morje tudi.
Ne slišiš groze?
Ni belih galebov,
pesmi ribičev ob vinu
ni velikega rdečega sonca
ki bi se prelestno utapljalo na horizontu.
Volčje grlo čaka.
hlad je samo pobožna želja,
izgubljen spomin.
Samo olupek sem,
ki se sušim v samoti.
Izpraznjenosti.
Ko bi le takrat,
tistega davnega
poletja ...
Tudi morje je umrlo. Takrat.
Za sol.

Kerstin, ja, morje ne vzbuja samo počitniških prebliskov. Tudi Bolečino lahko pestuje, kot vse.

Lepo podano :)

Lidija

Kočijaž, vsak ima svoj pogled na pesem in meni je prebudila občutja, ne govorim o občutjih Kerstin, ampak mojih in mislim, da je potrebno komentirati pesem, ne komentatorjev komentar. Brez zamere.

lp, ajda

Pozdravljeni, punci. Nikar hude krvce, pesem doživlja vsak po svoje in če je ajda v njej našla "prijetno čuteče za čute", sem lahko le vesela, da sem uspela bolečino izraziti na tako zavit način. ;) Gotovo v interpretacijo vselej vložimo (večji ali manjši) del sebe, temu skorajda ni pomoči in še sreča, da je tako. Seveda pa se od točke, ki jo navajaš, ajda, naprej estetika (kolikor je je sploh bilo) sesuje in če prej ne, tam pesem pokaže svoj pravi obraz, te usmeri v svoje bistvo, srčiko, v svoje sporočilo. V to, da sploh ne govori ne o juliju in ne o poletju. Ampak, kot je rekla Lidija, o bolečini. Metafora snega govori o sprožilcu tistega, kar je povzročilo, da sta sonce in poletje pekel. In k peklu volkovi in strele še kako spadajo.

Kakorkoli, hvala za odziv!

Lep pozdrav!
Kerstin

Ah, seveda, naj kapnem še jaz (in, se nič ne bojim, da bo šla kapljica čez rob ;-))
Torej; res, vsak ima svoj pogled - in zakaj ne bi imel tudi vsak svojega komentarja? Če je toliko okusov, uvidov, izhodišč za interpretacije in tudi interpretacij samih, je prav zanimivo prebrati komentarje, se na njih odizivati - to dela tale forum živahen. Zato, Ajda, mislim, da si lahko vesela, če s svojim komentarjem izzoveš še kak drug pogled, uvid, odgovor, nestrinjanje ... saj se lahko razvije zanimiva debata.

Kerstin, znaš izjemno, s pomočjo personifikacij, pričarati ostre slike, ki so posoda, iz katere izžarevaš žgoče kot julij, presekan s strelami, bolečino (tako, da jo vsak bralcev čutimo iz sebe!). Kar snovno se izliva, ta metafora snovnega mi je izjemna, zajeta v notranji rimi in finem ritmu:

" V spomin rine žehtenje
Vročine
In morja, ki je umrlo
Za sol."

Puhtenje bolečine - ostane začimba življenja.
Všeč so mi pesmi, ki prinašajo sol.

Ana

Izrazita dvopolnost, ki zaznamuje tole pesem, je najbrž tudi tisto, kar ji podeljuje odličnost. Vprašanje je, kako bi pesem izpadla, če bi se nadaljevala v mirnih liričnih tonih, iz katerih preide v drugem delu v dekorativnost. Besede se zazibljejo, vzvalovijo in zabučijo. Metaforika naraste do vrhunca. Naslov združi oba pola.
Drugi del umetnine, ali vsaj zaključek, kjer naj bi se estetika sesula, je zame pravzaprav nosilec estetskega učinka. Vsebuje vse, kar rabi odlična pesem.

Pištin

Hvala vsem za komentarje!

Pištin, glede estetike se strinjam s tabo. To je sicer širok (in spet relativen) pojem, zame recimo leporečenje in pretirana sladkobnost nista estetika, po drugi strani pa je je lahko neposreden pesniški izraz poln, tudi če govori o "neprijetnih" temah.

Moj odgovor (torej tudi del o estetiki) je bil namenjen predvsem ajdi, katere pesniški okus zdaj, če smem reči, že kolikor toliko poznam, saj se že leto dni srečujeva na pesniških straneh ;), in sem si približno predstavljala, tudi na podlagi slikovitega opisa, ki ga je podala, kaj jo je v pesmi zmotilo in v čem je videla estetiko. - Če je karkoli spornega, ajda, vabljena k pojasnitvi ;), mislim pa, da sem te pravilno razumela in da je moj komentar izoblikoval tisti delček sestavljanke, ki ti ni "pasal" v pesem.

V vsakem primeru sem vesela odziva in me sploh ne moti, če moram kdaj kaj tudi razložiti oz. če bralec najde v pesmi nekaj, česar sama sploh nisem opazila. Je pa res, da je krasen občutek, ko prebereš komentar in vidiš, da je bralec - sicer morda z glavo navzdol ali z levim bokom naprej ;)) - popolnoma občrtal relief tvoje pesmi.

Lep pozdrav!
Kerstin

Ja, Kerstin, si mi dobro pogledala pod krilo:))) in ugotovila, kaj me je zmotilo (lahko bi dala v navednice ta zmotilo) in me v hipu ukradlo iz sveta, ki se mi je pričaral, ja ta kontrast je tisto, kar mi ni bilo dopuščeno, da bi zaznala, ker saj veš, nepoboljšljivi romantik očitno:)) in Pištin je na zelo dober način povedal združiti oba pola. Morda sem, smo kdaj s slepicami na očeh in nočemo, ne zaznamo tistega, kar kriči iz pesmi in se lepo "redimo" ob tistem, kar nam zadiši. In nenazadnje tako je tudi v življenju, čeprav zatiskati si oči, bežati pred realnim, ni rešitev, morda na trenutke, ko veš, da druge opcije enostavno ni. Ana, saj saj, res je, da je komentar lahko komu dober izziv in razpredanje misli in kot se je rodil moj, se je rodil tudi Lidijin, na prvo žogo:))) in tu smo:)). Mislim, pa da tudi Lidija ne bo krvco( po Kerstinino) grela, tako kot tudi jaz ne:).

lp, ajda