M1 avtor Alexandrus


Čez polja smrti
sem te odpeljal,
s poljubi zavil te v šal
in rjasti križ bil ti zakrit
z mojimi očmi.

V moji mavrici si,
otroški smeh v peskovniku,
dlaneh.
Si jok, kričeč,
obupan, v objemu ljubeč.
Si dreget, si svila
ob rami z roko drseč.
V mojem šalu si nit,
si plet v rdečo zakrit.

Uh ... ko prebiram tvoje vrstice, me posrkajo vase, ker jih berem počasi, skušam dihati z njimi in užiti tisto, kar si želel povedati in pesem mi dopadljivo zaigra.

Je pa oblika tista, ki verjetno zmoti bralca, da jo prebere hipno in seveda ne zazna drhljajev, morda bi pesem lahko celo razbil na več pesmi ali pa se vsaj poigral z obliko, ne vem ...

Četudi sem se malo poigrala s formo, ni to, občutek, da jo trgam in še kako kriči...

Morda pesem še komu izziv in seveda priporočilo kako bi te vrstice oblikoval, da ne bi ukradel mislim dih prostosti, če boš seveda želel.


lp, ajda