Eno je življenje,
ne zapravi ga za solze,
uživaj vsako minuto.

Pozabi na gorje,
ko hudo ti bo,
ko boš osamljen,
se spomni na to,
da nekje nekdo čaka nate,
nekdo, ki ljubi te močno.

:)

Grenke so solze, težko slovo,
lepi spomini počasi izginjajo,
včasih tudi tolažba ni v pomoč,
rada odšla bi nekam, izginila daleč proč.

Vse dobro v življenju se enkrat konča,
svetle sanje pogoltne reka gorja,
vse za kar se trudiš spremeni se v prah,
dovolj je en dogodek, en trenutek, en znak.

Slovo je težko, a včasih ga sploh ni,
vse kar si ljubil, več ne živi.
Vsake minute takrat ti je žal,
vsake minute, ki je nisi nekomu dal.

:)

Trda je že noč, na nebu luna sije,
moja ušesa poslušajo tihe melodije,
v svoji domišljiji vidim tvoj obraz,
nekdo je poleg tebe in ta nekdo sem jaz.

Primeš me za roko, popelješ čez bregove,
mimo mirne reke čez listnate gozdove,
po cvetočem polju do prelepe jase,
tam mi šepneš na uho, da sva eno za vse čase.

Pobožaš mi lase, me pogledaš v oči,
sladko se nasmehneš, tako kot znaš le ti.
Tvoja usta se počasi približajo k meni,
takrat zdrami me grom, ki zadonel je v temi.

Freaky, se ne zdi tudi tebi, da je bolje, če daš svoje pesmi v verze? Meni se zdi nujno, ker so pač zastavljene tako, v rimah. Če poveš v proznem zapisu (kar seveda ni prepovedano), potem bi po moje morala iskati drugačen pesniški izraz in ne rimanega. S proznim izrazom ne pridobiš na "modernosti". Pa tudi simpatično "freaky" ni.
samo dobre želje.
Pozdravček,
Kočijaž

PS:
Prav nobene besedice nisem spremenila v tvojih pesmih, čeprav se mi zdi, da bi se prav gotovo dalo popraviti ritem. To lahko narediš sam(a) :)) Danes mi je v oči padla samo oblika tvojih pesmi. Tudi bralce bolj pritegne urejenost.