Res, te pikice so izjemno moteče.

Res bi rada slišala (oz. prebrala) prepričljivo utemeljitev teh (po mojem mnenju večinoma kvarnih) spremljevalk tolikih pesmi.

Tropičje je (ja, vem, da se ponavljam) NESTIČNO ločilo in ...takle...zapis... deluje, kot da manjkajo deli besed, torej črke. Tudi če to nekako uspeš prezreti, še vedno ostaja morje teh pikic, ki povsem scefrajo pesem in njen pomen.

Sprašujem se, ali tisti, ki tako radi uprabljate tro- in "večpičja", veste, kako se poved, zaključena s tripičjem, bere (naj bo tiho ali glasno). Bere se nekončno, z glasom rahlo navzgor (rastoča polkadenca) - bralec ali poslušalec pričakuje nadaljevanje, ki pa ga ni. Tropičje pomeni nedokončano misel. Zagotovo so situacije oz. konteksti v poeziji, ko je nedokončana misel na mestu. Ko nadaljevanje prepušča bralčevi interpretaciji. Ampak pesem, ki ima na koncu vsake kitice tropičje - ali celo na koncu vsakega verza! - in ne le to, celo na začetku! - žal deluje nepovezano in nedodelano. Pušča občutek nedorečenosti, praznine, misel oz. vsebina in sporočilo pesmi sta presekana, zabrisana, ne prikrita, temveč skoraj zablokirana.

Zelo slabo vpliva tropičje tudi na koncu pesmi, ki je sicer jedrnata, klena, močno izrazna. Potem pa tisti zadnji verz (ali več verzov), ki se zaključi s tropičjem. Ta vrže motno senco na doživetje pesmi. Poudarjam, so izjeme, kjer je tropičje na mestu, zlasti če je pesem svoj vrh že doživela in "pojenja", misel pa se ne zaključi, temveč odzvanja od prejšnjih. A to je redko.

Priporočila bi vsem, ki imate pikice radi, da se jim poskušate odpovedati (vsaj večinoma). Naj vaša pesem zadiha brez teh pikčastih podaljškov oz. oklepov. ;)

Kerstin

Jaz sem o teh pikicah že pisala in težko bi se jim odpovedala. Meni npr. pomenijo toliko kot mi pomenijo besede v pesmi imela bi občutek,
da sem nekaj premalo povedala, le zakaj bi bilo vse na pladnju? Mislim, da vsakdo izmed pisočih z nekim namenom uporablja razne dodatke, če lahko rečem tem pikicam tako. In le zakaj ne dopustiti pesniško svobodo, zakaj jo trgati, rezati in zaradi teh drobcenih dodatkov, narediti zaključek, da pesem ne zveni tako kot bi morala. Mislim, da si bila v tem svojem postu prestroga in na nek način prezahtevna.

lp, ajda

Ajda, saj tisto, kar se ti zdi, da si premalo povedala, ni nujno, da izraziš s pikicami. Tiste nepovedane besede, misli, hotenja, se lahko skrivajo v pesmih tudi brez toče pikic. In bralec to vidi, občuti, če le poveš na primeren način. Včasih se mi zdi, da so pikice celo neka vsiljena razlaga.
Torej , v pesmih nepovedane besede lahko beramo:
Med vrsticami.
V vzporednih besedah, povedih.
V medprostoru med mislimi.
(Pa še kje - v naslovu, v udarnem koncu, v nepričakovanem vrivku, v nepojasnjeni logiki, v kakšnem vprašaju, v ...(he, he, evo: tropičje)

No, ne rečem, kakšno tropičje je nujno, ampah hiperinflacija pikčevja pa na vsak način potolče pesem, kot toča.

LP, Kočijaž
:)

Pravkar se zunaj pripravlja na točo, če smo že pri tej temi ...

Kaj bi bilo tako zahtevnega? ;) (Saj vem, vsake "mane" se je težko odvaditi - druge zahtevnosti ne vidim.)

Ajda, vem, da imaš rada pikice. Malo sem pobrskala med tvojimi pesmimi in odkrila eno, ki mi je zelo všeč (ne vem, kako sem jo sploh spregledala):

Sij ...

odsevaš svetlobo
izgorevanja sonca
vzneseno zažariš
siješ v notranjost
na nebu bleščečih poti
seštevaš planete,
ki pomodrijo vesolje ...

No, poglejmo:

Sij

odsevaš svetlobo
izgorevanja sonca
vzneseno zažariš
siješ v notranjost
na nebu bleščečih poti
seštevaš planete
ki pomodrijo vesolje

Seveda lahko rečeva, da je stvar okusa. Ko se navadiš uporabljati tropičja, verjamem, da ti potem kar manjkajo. Pa vendar, verjemi mi, ni pesem v drugi varianti zapisa prav ničesar izgubila. Nasprotno, ostala je bolj "kompaktna", stabilna. Zvesta svobodnemu verzu in slogu na vseh ravneh - brez ločil in brez velikih začetnic (pa brez rime, ritma, kitic itd.). No, tisto vejico bi potem bilo treba tudi izločiti.
Glede na to, da v pesmi "naštevaš" početja, deluje zaključek s tropičjem tako, da se bralec vpraša: Kaj še? Kaj še počneš? Ali pa: Ki pomodrijo vesolje ... katero vesolje, kateri planeti, kako pomodrijo, zakaj? ;)
Recimo, da se bralec tega NE vpraša, temveč pesem le prebere. Bere jo z zamolki, ki niso ne staccato ne legato, ker ni ločil. Glas lebdi nekje v "srednji" kadenci. Ponuja vrsto domislekov, sodoživetij, interpretacij, asociacij. Zadnji verz pa z ločilom nakazuje rastočo polkadenco, skoraj identično vejici. ... vesoljeee ... Zajameš sapo - in nič. Zaključek. Konec.

Sicer pa - oprosti, da sem ravno tvojo pesem uporabila za ponazoritev. Sama sem vesela, da sem jo našla, ker je tako čudovito "kozmična" (pustiva zdaj pikice). V splošnem pa moj komentar ni letel toliko na tvoje pesmi, temveč na pesmi nekaterih avtorjev, ki resnično pretiravajo s pikicami, kot sem tudi zapisala:
Ampak pesem, ki ima na koncu vsake kitice tropičje - ali celo na koncu vsakega verza! - in ne le to, celo na začetku! - žal deluje nepovezano in nedodelano.

Mislim, da nisem bila nič prestroga, sicer pa je bilo to - kot vedno - samo priporočilo. Od vsakega posameznika pa je seveda odvisno (in ima svobodno izbiro), koliko ga upošteva.

Lep pozdrav!
Kerstin

Najprej seveda hvala za izbor pikičarstva:). Kot rečeno, težko bi se jim odpovedala kot si zapisala. In verjamem, da pesem ni v ničemer odkrhnjena, odtrgana, če ni pikic, v tvoji verziji, seveda. So pa pikice misel, da sij ni le trenutek, ki ga zaznaš, je večnost, ki te vodi v razmišljanje, tako kot je večnost vesolja in vedno znova in znova vabljivo za naše oči in pikice na koncu, vsak si lahko po svoje , po njegovo, barva vesolje in tu prepuščena možnost, zato pikice. Jaoo, težko je razložiti tako, da bi bilo razumljivo, a tu so, zajedle so se v mojo bit in še preden se je moja misel spogledala s poezijo, je bilo to pikičarstvo sestavni del pisemc, pogovorov na raznih forumih in očitno mi je to zlezlo pod kožo in marsikje prepoznavni znak, to je pa ajdino;). OK, Kerstin, preveč se že slačim:))))))))). Se pa oproščam, če sem bila malo naježena ob tvojem postu in reagirala tako kot sem, imela sem možnost popravkov, brisanja, a le zakaj ne bi iskreno napisala tako kot se mi je rodilo in vzela bom tvoje besede kot priporočilo in ne trgati stran pikic:).

lp, ajda

Ko tole prebiram, se spomnim enega prvih člankov na pesem.si-ju - takrat še ni bilo foruma - v katerem sem pisala o tripičju kot nestičnem ločilu (nekateri so ga vztrajno pisali kot stičnega) - mimogrede sem navrgla, da je Stična zelo lep kraj na Dolenjskem. Zdaj bi dodala: primeren za počitnice!


Ajda, včasih, ko berem tvoje pesmi, se mi zdi, da s temi tremi pikicami nekako postavljaš vdihe pri interpretaciji, večkrat jih zaznam kot ritmični premor. To bi mi pomagalo pri glasnem branju. Pomensko pa se tudi meni ne zdijo potrebne.

Za tremi pikicami kot bralec namreč pričakujem eno od teh možnosti:
- da ne poveš nečesa, kar pa jaz, kot bralec vem, ker si me jasno napeljala v tisto misel (tiho zavezništvo);
- da zdrsnem prek povedanega (skupaj z lastnimi asociacijami) v presežek, kjer se moja bralčeva prek tvoje avtorske izkušnje podeseteri;
- da me boš kot avtorica za tripičjem presenetila, prestavila, preusmerila, tudi nasmejala ;-)

Gotovo je še kaj, a v tem trenutku se ne spomnim. Bralci običajno beremo tiho, z notranjimi glasovi in tudi ločila izražajo pomenskost - ne le pavzo ali glasovno intonacijo.

Ljube moje,

kar nekaj prahu so dvignile moje pikice ;)
Do sedaj mi še ni uspelo odgovoriti, čeprav se uspem tu in tam logirati za kako minutko. Vendar moj "re" na vse napisano ne bo natipkan v minutki ali dveh, to vem, zato nisem niti poizkušala. Ampak v naslednjem tednu obrazložim vso to "pikčarijo" ;)

Prijetno nedeljo želim! :)

Sem prebrala vse, kar ste napisale. Vsekakor moram pritegniti Kerstin in Ani.
Tropičja se prevečkrat pojavljajo kvarno. Žal mi je, da avtorji tega ne vidijo in skoraj prepričana sem, da tudi ne preizkusijo, kaj je bolj učinkovito. Tropičja se pojavljajo kot estetski dodatek ali pa kot mašilo in to je še kako kvarno za pesem!
Misel bolj odmemeva brez tropičja, saj je brez tropičja poved odločna, odločena, ima karakter, začuti se pesnikova/pesničina odločitev itd.
Tropičje je prevečkrat kot mehka roka pri rokovanju, če je tole sploh razumljiva prispodoba. Kakorkoli, tako kot vsako stvar pri pisanju, sploh pa poezije, je potrebno natančno pomisliti, ali je potrebno, ali je namen na mestu, ali bo bralec brez tropičja prikrajšan.
Tropičje podpomeni, nisem še vsega povedal/a; ne vem, kako bi povedal/a; sam si povej naprej; nedokončano je ipd.
Pesnik se mora res vse sam odločiti in to je težko, moram pa priznati, da mi je odločenost (s tem ne mislim samo odločnost) v poeziji všeč.

In še nekaj se moramo kot avtorji vedno vprašati. Kdaj je dobro, da je nekaj nedokončano? Redko, skoraj nikoli, bi rekla jaz.

O "stopičjih" pa niti ne bi izgubljala besed.

Lp,
Zalka

ajda,
podobno razmišljam kot ti, zato tudi v mojih pesmih in zapisih toliko pikic.
Dodajam podpis k tvoji razlagi (seveda, če smem).
Hvala in lepo pozdravljene