Včasih prsti obstanejo in razmišljam kaj bi zapisala ob pesnitvi,
ki me posrka vase, ki se mi smeji in koketira z mano, z vsemi
mojimi čuti, svetleča in oblečena v zelo dopadljiva oblačila. In tu
je, pred mojimi očmi
zanimiva, nekaj posebnega in kar sili me k razmišljanju kaj ti je
bilo za navdih, da je tvoja muza zaplesala v vsej svoji lepoti. Ja,
ni kaj, moj poklon, Ana!
Govori skozi podobo ušesa - a je okusna, kot znajo biti okusne nekatere besede, čeprav pomensko sploh ne označujejo kakšne jedi. ;) Vidim staro hišo, že stokrat prebeljeno, s tistim posebnim vonjem, ki ga premorejo nekatere v sedanjost prenesene usedline preteklosti. Vidim stoično mirno poletno jutro, takšno, kot je prav zdajle, ko je še vse tiho in je še tema, le ptice čivkajo svoj nori spev in na vzhodu zarja rosi svoj prvi vdih. Vidim oz. slišim šolski zvonec, ki je čez poletje umolknil. Vidim ujetost v vsakdanje beganje in stres, poskus izmakniti se umazanim mrežam sveta. Vidim ... slišim. ;) Tvoja pesem je polna vsakovrstnih prisluškov in se maže na dušo kot najbolj zdrava margarina.
Moje kritično uho zmoti le, da se rahlo podre poseben (notranji) ritem pesmi v zadnjih dveh kiticah.
Uau, prvič sem postavljena v tole situacijo: moram reči, da silno prija, če nekdo opazi tvojo pesem! In da jo s svojimi besedami povzame, kot Ajda, in da jo tako natančno uprostori, celo empatično zleze v kožo pisca, kot Kerstin. Res, temu se reče prijetno mravljinčenje! Kerstin, se bom preglodala skozi zadnji dve kitici - morda bi morala obe zapreti v oklepaj, ker tu se oddaljujem od prisluškov in nekako začnem razumsko motriti situacijo - ne vem še, kako bi rešila ritem - a za zdaj, vsekakor, hvala za odziv.
Kerstin, tale rezana peresa, to kupim. Je res boljše. Vseskozi je prirezano pero, čeprav so gosja taka, štrlelo kot nečedna vejica iz okroglega pušpančka. Zdaj pa bo obrezan do zloga prav ;-)) Za zadnji verz bom stuhtala nekaj bolj ukazovalnega, ker "naj bo" je le želja ;-)) Ah, ta soparica mi ne da misliti ... lp, Ana