PRAH avtor Ananas.


Vsekakor si tale pesem zasluži besedo ali dve, sploh glede na to, da nas je Ananas že pozvala h komentiranju, še bolj pa zato, ker je ta pesem že iz tistega pravega gradiva, ki tvori poezijo. Vsebuje izvirne metafore, recimo "košček mene zgane", "pokrpano srce", primera spomina s prahom, ki ga nikoli ne moremo "na čisto" pobrisati oz. pomesti. Konec je resda predvidljiv, vendar vseeno dovolj originalen.

Opozorila bi te na nekaj stvari:
a) jezikovna nepravilnost:
In v kotih,
kjer omelo ne doseže

Popravi v: "kamor omelo ne seže".

b) Druga, vmesna kitica preveč pojasnjuje, zveni "leseno", prekine tok pesmi za bralca, ki na navedeno že sklepa, torej pomensko - pa tudi oblikovno. Prva in zadnja kitica lepo drsita po podlagi percepcije (čustvenega zaznavanja), medtem ko se vmesna prav grdo spotakne.

Za njim sem pometala prah,
se trudila, da bi ga zbrisala,
pa vendar mi njegova je slika ostala.

Kaj storiti? Če hočeš kitico vsaj delno ohraniti, se "pojasnjevalni" komponenti skoraj ne moreš izogniti. Poskusiva.

Pometla sem ga
iz sebe,
a prah se dvigne
in leže nazaj.

Morda kaj v tem smislu?


K ostalima, ki si ju objavila skupaj s Prahom, pa tole. Limonada ima nekaj dobrega, me pa preveč spominja na reklamo. Zate pa je že z naslovom obosojena na klišejskost. Tudi sama pesmica ni posebno izvirna. Je pa začetek za vajo v akrostihu. Počasi se daleč pride ;), zato ti priporočam, da se najprej posvetiš "svobodnejšemu" ustvarjanju, saj akrostih nujno omejuje pesnika, poleg tega pa je slovenski jezik glede tega prav neprijazen: v besedah imamo ogromno samoglasnikov, besed, ki bi se na samoglasnike začele, pa bolj malo. ;)

Lep pozdrav!

Kerstin