http://www.pesem.si/article.php?blog_id=6234

Mene pa tale haiku zelo, kako bi rekla, vznemirja, čeprav to ni najboljši izraz, če bi rekla, da mi je všeč, bi bilo pa premalo. Bom res uporabila kar tvoj izraz, Svit, zadovoljstvo, oz. da me zadovolji. Namreč, ta, črno-bel pogled je tista "pogruntavščina", ki naredi Kočijažin haiku tako drugačen in opazen. Predvsem me zadovoljuje, ker se ga da interpertirati na več načinov. Črno bel pogled iz slike, torej mamin pogled. To je lahko kritika matere (kar se mi zdi zanimivo in pogumno, ker se vedno ali vsaj večinoma, matere kuje med zvezde). Drugi način vidim v pogled na sliko, se pravi, črno bel pogled, kot spomin na mater, kar označujem, kako selektivno pomnimo. Potem vidim v tej kratki umetnini še nekakšno interpretacijo časa. Črno bela slika - lahko si mislimo, da je portret narejen že pred časom, ko je obstajala samo črno-bela tehnika. Kakorkoli že interpretiramo, pa sproži v nas plaz čustev, ne da bi nam bila vržena pred noge in bi nam bilo "ukazano", tako moraš čututi. Dovoli nam, da skozi svojo lastno izkušnjo, podoživimo in začutimo. To je tista metafizika, ki jo prinese samo zelo spretno, domiselno napisana poezija.
Verjetno pa bo Kočijaž napisala še kakšno svojo pripombo. Vsekakor je večplastnost sporočila velika kvaliteta te podčrtanke- Haiku-27 in verjetno je tudi to dobro, da nima drugačnega naslova, zgolj tehničnega in to je dovolj.

Kočijaž, iskreno čestitam!
Lp,
Zalka

črno - belo
kot
spoznanje z odlogom
priznanje,
sprejemanje.
mamica. moja!
kot preteklost
veliko belega.
tudi črno. ja.
pa sivo, zamegljeno.
barve, ki niso mogle obstati.
še fotografija bledi.
so barve spomin?
pa...
tisto belo krilo
s čnimi vzorčki
široko
iz petdesetih...
vzorčki niso rožice.
in še v ogledalu (ogledalo sebe)
črno bel spomin
tudi na Rožnikv osemdesetih.
Smrt,
skupaj z življenjem.
Siv, črn v meni...
Pa belo, belo ostaja.

In, še...


Zalka, težko racionalno razlagam tale svoj izraz...
Hvala obema za komentar.

LP, Kočijaž
Lidija