Pesmi včasih ne potrebujejo razlag in razlage včasih osiromašijo pesem. Pesem je oblika, ki je, če je dobro napisana, kot Kerstinini deveti brahki so, zmožna prebujati bralčeve notranje registre - vidš, tudi ti si v njih našla nekaj svojega.
Jaz jih berem kot zgodbo in prispodobo:
zgodba je precej jasna (vsaj meni) - ko svit predre temo, se lilije odprejo, in tu so kosci, za katerimi ostajajo redi, seno se posuši, za živali je hrana, le kdo bi sploh omenjal pokošeno lilijo?
Če zgodbo bereš preneseno - Kerstin, ti si res mojstrica v teh večplastjih - najdeš veliko izjemno dragocenih, krhkih in bogatih primer:
"Levo in desno
Polegajo pesmi."
Kosci pojejo in polegajo svoje pesmi, rože polegajo zgodbe svojih statičnih življenj, z vsemi vilami in škrati ;) in simboli, ki jih premorejo, levo in desno - v eno smer, običajno levo, zamahneš s koso in v desno padajo bilke ...
Ah, tudi mene je zaneslo. Da ne bom predolga, ker potem se ne bo dalo nikomur več brati ;))


Morda bi bilo še boljše vprašati, kaj vsak od bralcev lahko razbere iz teh grahkov in bi potem na koncu rekla Kerstin: ej, vesela sem, da sem odprla toliko različnih prostorov v vaših svetovih. Ampak razlaga je pa čisto drugačna ...

Vse lepo,
Ana

Ja res je Ana, misterioznosti čar in pridih žlahtnosti da pesmi veličino in mesto na lestvici dopadljivosti in bi ji razlaga ukradla delčke. Je pa seveda prijetno kopati po zlitju, ki ga pesnik pričara in si sestaviti mozaik, košček za koščkom in lahko pomirjeno zaspiš:). No, malce karikirano, a vendar:).
Seveda pa servirano, lepo popečeno in dišeče ni vedno tisto:))).

lp, ajda

Ana, zgodilo se je prav to: med brahki si sama napeljala popkovino, ki je bila meni prikrita, ki se mi je le dozdevala. ;) Iz tvoje interpretacije izhajajoč bi lahko rekla celo to: Lilium Martagon (to je turška lilija, ki cveti samo ponoči) je moja pesem, ki ponoči razpira krila, jutro in njegovi rablji (vsakdanjost, ljudje okoli mene, ki me prizadenejo, grabežljiva in plehka realnost sveta itd.) pa jo pokosijo, da ostane le še neprepoznavna slama, le še en ničvreden predmet nesmiselnega zavidanja.

Dejansko pa tile brahki nastajajo čisto vsak zase. Ko jih zberem za peščico, recimo 15, jih "poberem skupaj", kot se mi zdi, da približno ustrezajo, da se vsebina in izraz ne "tepeta". In tako se včasih nehote, morda na podzavestni ravni, oblikuje iz brahkov cel strok, cela zgodba, ki jo je Ana takoj ugledala, meni, ki sem izhajala iz podrobnosti in ne iz celote, pa se je doslej skrivala. ;)

Dan preseva
zvezdni drob
s predori luči.

= zvezde so vselej tu, a jih večino časa ne vidimo.

Lilium Martagon
Zašušti v nočnih travah,
Krilo razpre.

= stvari, ki se dogajajo le ponoči, so marsikdaj skrite.

Mimohod rabljev.
Levo in desno
Polegajo pesmi.

= ljudje, ki ne razumejo ali nočejo razumeti poezije, ki se posmehujejo in omalovažujejo vse, ki ustvarjamo z besedo; še dlje: ljudje, ki zametujejo vse prave vrednote in gredo prek trupel za enim ciljem (denar/oblast).

Kljuse pa kljusetu
Slamo iz gobca
Zavida.

= zavist, grabežljivost, komolčarstvo, požrtnost kapitalizma, tajkuni, duhovna osiromašenost človeka, človeštva in človečanstva.

Vidita, tako govorijo pa brahki vsak zase. Vsaj meni. Če komu še drugače, pa še toliko bolje!

Hvala za prebiranje brahkov!

Kerstin

Br(a)hki.Bravo Ana.Prav s tem sem se ubadal,ti si mi odprla okno.V moji
otroški dobi sem bil priča pojočim košnjam,tam v Bosni mili divni poharani,so kosci peli prav zato sestavljene pesmi in "Smrt s koso"je,seveda znana materialistična podoba. "Rablji" so me zapeljali,da nisem našel niti.To me spet opozarja,da ne sodim nekaj kar ne razumem,ker ne pomeni,da ni dobro.
Kerstin,razlaga včasih pride prav,da ne "mlatim prazne slame",ker brahki so varno spavljeni v kašči za novo setev.

Jaz sem šla pa najprej na net preverit, kakšna lilija je Martagon. Pa se mi je odprla tvoja pesem z istoimenskim naslovom. En odlimek, ki meni omogoči prehod na Mimohod rabljev:

In čas je odšepal dalje
In kotalil po strugi vprašanje
Kaj bo vzraslo iz najinih rok
Čigave sanje
Čigav otrok


Mogoče se kdo vpraša, kako...
Ampak razlag, interpretacij je sto. Moja je čutenje nekakšnega pregleda zgodovine nekega odnosa z vsemi posledicami, vpraša(n)ji in bridkimi dejstvi.
In notranji registri so zbujeni, kot je rekla Ana.
Najrajši imam pesmi, ki si jih lahko sama po svoje interpretiram. Se mi zdi, da je razlaganje pesmi šolsko delo, ali pa celo nekaj takega, kot razlaganje vicev.

Večplastna pesem je zaklad (interpretacij in snovi za učenje).
In take so vse tvoje, Kerstin!
S spoštovanjem,
Kočijaž, L:)

Hvala lepa, Lidija! Pohvala vedno dobro dene, če je utemeljena, pa še toliko bolje. ;)

Veš, sama vedno težim k temu, da bi vse razumela. (Ker je to seveda nemogoče, sem marsikdaj nezadovoljna. ;) Toliko bi še rada vedela. Toliko je vsakdanjih stvari, ki jih uporabljamo, pa pojma nimamo, kako delujejo. Vsa ta elektronika. Vsa ta tehnika. ;) In ta moj (in naš) večni zakaj. Te tedne prebiram Greenovo teorijo superstrun in drznem si reči, da mi je končno kolikor toliko razumljiva Einsteinova teorija splošne in posebne relativnosti. ;) Žal pa je s temi rečmi tako: odgovorijo na eno vprašanje, sprožijo kopico drugih. ;)

Zato si v umetnosti želim dorečenosti. Želim si jasnosti, elementarnosti, udarnosti, želim si uvida. (Čeprav samo lastnega, lastne interpretacije.) Zato me ne pritegne literatura (in tudi film ne), ki ne ponudi dovolj jasnega stališča, da se človek vsaj subjektivno lahko opredeli.

Včasih pa smo tudi slepi. Nečesa preprosto ne vidimo, čeprav je tam. Takrat se mi zdi razlaga dela več kot primerna, kar nujna. Če kljub razlagi ostaneš nepotešen, je verjetno nekaj narobe (ali s tabo ali z delom ;). Mislim pa, da se to redko zgodi in da dobiš z razlago 'second chance', da lahko delo prebereš 'z drugimi očmi'. Zato vedno rade volje ponudim razlago.

Ker pa smo tudi čustvena in intuitivna bitja, se zgodi, da nam je nekaj všeč, celo zelo všeč, čeprav tega ne razumemo na intelektualni oz. razumski ravni. Spominjam se, ko smo v gimnaziji brali Zajčevega Črnega dečka. Nisem ga razumela (nisem razumela, kaj natančno je hotel s tem dečkom povedati), pesem pa mi je bila zelo všeč. Prav prevzela me je. (Morala jo bom še enkrat prebrati zdaj, ko sem "stara in pametna" :))), da vidim, kako bi jo po vsem prebranem, ustvarjenem in doživetem čutila zdaj.)

Verjetno je prav zato včasih tako težko komentirati neko pesem. Prevzame te, čeprav ne znaš s prstom pokazati, kaj je tako dobrega ali posebnega v njej. Vendar pa že da ali ne zadostuje za tisto osnovno vprašanje: Mi je všeč?

Pozdrav!

Kerstin