Mirne duše bi lahko to malo ročico primerjala tudi z rastjo, ki jo
pesnik pridobi kot vino, ki dozori, čeprav je tu morda tisti če,
ostane mala ročica ... in morda vzporednica, zakaj le otroku
dopustimo svobodo pri ustvarjanju, z odraščanjem pa ga nekako
vkalupljamo ... drugače pa pesmica lepo ponazarja odraščanje.
Všečno!
Daya, v pesmi nisi ponavljala vsem znanih dejstev o odraščanju. In nisi govorila o tem, kdo je tisti, ki ročico na poti v roko oklesti, vkalupi, ji pristriže polet in zoži svet. Ravno zato mi je pesem zelo všeč. Ročico si postavila v en sam odnos, odnos s papirjem in prelivanjem iz notranjih prostorov navzven. Ta odnos ponazarja vse.
Asociativnost pesmi je komunikativna: njeno mehko in dobro začrtano ogrodje bralec lahko "polni" s svojimi registri zgodb, kot je to naredila Ajda.
Morda (samo morda) bi zadnji vrstici o klicaju (imperativu), ki se spreminja v vprašaj (dvom) spustila. Ker sta abstrakcija, ki se dvigneta nad to pristno pot ročice - v roko. Nekako zmanjšata to milo zgovorno ostrino pesmi.
Ajda in Ana, hvala. Ko sem opazovala vnuke, mi je postalo jasno, koliko smo izgubili, ko smo odrasli. Občudujem tiste, ki znajo tudi kot odrasli pri ustvarjanju ignorirati črte in so gotovi vase.
Pridružujem se Ajdi in Ani s pohvalami. Opazovati otroke pomeni spoznavati bistvo življenja. Dokler tega nimaš ali ne vidiš, se sploh ne moreš začeti učiti. Ne pravimo kar tako : Zares živiš, dokler ohranjaš otroka v sebi. Lepo!
Daya, že tretjič sem prebrala Ročico in vsakič znova me presune, kako zelo podobno razmišljava in kako zelo različno (čeprav v osnovi enako) sva to izrazili v pesmi. Zato objavljam tudi tukaj svojo pesem Preveč odej.
Vidiš, jaz pa gledam in poslušam vsak dan svoja otroka. Kako čudovito preprosto je vse. Kako vse vesta. In kako vse sprejemata. Recimo, ko je dveinpolletna hčerka videla plakat filma Gora Brokeback (objem dveh moških), kako prekrasno lakonično je dejala: "Rada se 'mata!" Brez vsakih predsodkov ali tabuiziranja. Ali pa sin, ki je zagledal nasip ob reki: "Mama, zakaj so tam zgradili take velike hribe?" ;) Res, le zakaj. Verjetno še sami ne vedo, saj se že podirajo. ;)
Vsi neologizmi, ki sta jih polna v svoji domišljiji, vse enkratne ideje, vse je tako logično in preprosto. Vseznalci so. In potem ... jih zatremo. Že starši. Kasneje vse institucije po vrsti. Tega me je groza.
JA! Daya in Kerstin. Tukaj je še ena, ki misli o Otroku enako!
Pa ...Kerstin, ko sem prebrala Dayino Ročica riše, sem takoj dobila v zavest tvojo Preveč odej, ki sem jo že pred časom prebrala na drugem forumu. Isto, drugače sicer, bistvo je pa TU.