Zalka, tvoj utrinek je tako preprost, a tako sporočilen! In
hudomušen povrhu. Morala sem se nasmehniti. In ne le to - zapisala
si točno to, kar sama vsak dan vidim (pa mi še ni kanilo, da bi to
upesnila ;). Na ekranu risanke, otroka vsak v svojem kupu ropotije,
risanke pa gleda - kavč. ;)
Tudi meni je pesem zelo všeč - Zalka, mislim, da si tukaj spet pokazala odlike svojega pesnenja: majhna poraba besed, jasna slika, prikrita sporočila (namenjena odstiranju), brez moralk, hrabro, pristno in prisrčno.
Ob tej pesmi še en vidik: če sta na kavču starša, pesem odslikava popolno mimobežnost. Zato mi je tudi všeč, ker je kavč večpomenski - jemljem ga kot prispodobo ždenja, čeprav je morda prazen :)
Živjo, hvala za napisano. Zagotovo gre za nekakšno opazovanje starševstva, ki se pojavlja v današnjem času. Kavč - udobna pasivnost staršev, otroci z ropotijo - izkazovanje ljubezni v materialnem smislu. Ropotija je seveda za starše, za otroke je cel svet. Gledanje ven( v tv), oz. mimo otrok. In seveda tudi to, da je na prvi pogled vse super.
Seveda je lahko tudi samo trenutek v vsakem domu, kjer so majhni otroci, le da sem hotela, da se čuti, da je slika statična in da traja. To pa ne vem, če mi je uspelo. Skratka, družbeno kritična pesem, ha, ha, ha.
Lp, Zalka vezalka, kotalka, smejalka, drsalka, plesalka, in seveda Gabrijel, zajemalka ;-)))
Ja, vse si povedala, samo, da nam je kazalka ;)) zdrsnila samo na en vidik, ampak, kot sem rekla: veliko sporočil v kratki, na videz enoznačni pesmi - to mi je zelo všeč!
Morda je to to, da vizualizacija usmeri percepcijo nase - drobna pesem, droben trenutek. Meni ta skorajda brahek deluje podobno kot Smolarjevi Prizori oz. prizori za zavesami: dvodimenzionalna slika skozi okno, nekaj, kar zbeži mimo oči opazovalca in se šele kasneje 'opredmeti' v njegovi zavesti. Zame je pesem tudi nevtralna, ne le kritična, kot sem že zapisala, celo hudomušna, verjetno zato, ker jo tako zelo povezujem s svojo domačo situacijo: kup dvd-jev s krasnimi risankami, otroka pa vsak v svojem gnezdu blazin in igrač na tleh.
Seveda pa ob naslovu Sodobnost ne morem mimo dejstva, da je pesem nekakšen opozarjajoč kazalec današnjega življenja. Življenja "mimo".
Jaz sem v "dveh kavčih" najprej zagledala dva ogromna (beri: minimalno 150 kg vsak) starša. In se mi je zdela kruta.. No, če pomislim, da prazen kavč strmi v tv, se mi zdi boljša... itak dobim cel kup asociacij, ampak ti dve sta bili prvi...
Kerstin... moja dva sta pa kot dan in noč.. pri nas bo zgledalo tako, da bo večji med igračami, mali pa bo gledal risanke.. garant..