To ni ravno obvestilo oz. vabilo, prej priporočilo, predvsem pa poročilo o prekrasnem prepletu glasbe in poezije.

Govorim seveda o prireditvi La Vie en Rose, posvečeni šansonu, z voditeljico in idejno vodjo ter pevko, šansonjerko in vsestransko ustvarjalko Vito Mavrič. Prvo violino ji je odlično igral duhoviti Boris Kobal, te noči je bil Boríss Kobaljé (analogija z Maurice Chevalier), nastopili pa so tudi znani pevci oz. umetniki, kot so Zoran Predin, Arsen Dedić in Oliver Dragojević.

Za vsaj malo pravega občutka, kako je bilo, je tu link:
http://www.vest.si/2008/06/11/vonj-po-sansonu/

Nadvse priporočam ogled drugega filmčka po vrsti, to je pesem Ne zapusti me slavnega Jacquesa Brela v izvedbi enkratne, nenadkriljive Vite Mavrič. Koreografija ozadja je vredna pozornosti, poglejte pa si tudi Vitin obraz - skorajda brez gestike in proksemike odigra, pove, predstavi vse z mimiko, z neverjetnim izrazom obraza.

Šanson je bil nekoč 'in', nekoč je bila to popularna glasba, sedanji svet pa ga vse bolj potiska v kulturno glasbo. Pa vendar je šanson še vedno izjemna mešanica glasbe, poezije in vsebine. Obsega vse - od elegij, kot je Ne zapusti me, do smešnic, tako rekoč karikirne ali celo 'straniščne' poezije, kakršno je na prireditvi predstavil denimo igralec Janez Škof s pesmico o človeški ribici ob spremljavi diatonične harmonike oz. frajtonarice.

Lahko si samo želim(o), da bodo nekateri naši umetniki in seveda Vita še dolgo skrbeli, da šanson v Sloveniji ne 'izumre', in k njemu spodbudili tudi mlajše in mlade rodove.

Kerstin