Pobegniti daleč od ponorelega sveta, morda le za trenutek, le kdo si ne želi piti piti in samo piti danosti za lepo je zaužiti v dvoje ...
Sprva me je naslov daleč od ponorelega sveta zmotil, mislim, da sem se že srečala z njim v eni izmed pesmic, pa me že takrat zmotil ,a morda je ravno tak tisti, sanjski v realnosti Zate ... zato zamižim na en uč;)
Ti dve pesmi, Nuškina Daleč od ponorelega sveta in Maxova Daleč stran se skupaj slišita kot duet - ja, prav predstavljam si obalo, na kateri tečejo taki lepi filmski ljubezenski prizorčki, kjer nikoli ne vidiš pikice mivke na obleki, v laseh in porah - vse je tako sladko in čarobno ... No, pa seveda za povrh še kak odličen pevski par, ki bi prepeval vajini pesmi, malo prepleteni, malo pa združeni. Romantika.
Le kdo si ne bi želel vsaj enkrat oditi tja,daleč stran od ponorelega sveta?Nuška, upam,da bo dovolj prostora za vse, ki nas z Maxom vabita.Do takrat pa hvala in pozdravček Adisa!
Vem, da vam ne bo všeč, kar bom napisala. Ampak moram, enostavno ne morem mimo in ne morem ignorirati. In mislim si tudi, da ste me navajeni, da povem svoje mnenje, verjetno se marsikomu celo zdi, da samo "šimfam". Ampak tako je. Če se ukvarjaš s pisanjem, se je treba sprijazniti tudi s tem, da te kdo, sem in tja "pošimfa" in tudi jaz sem sprijaznjena s tem, da se ni treba strinjati z mano, čeprav sem vesela, če kdaj najdem somišljenika na portalu.
Nuška in Max,
ko sem brala vajini pesmi, sem videla slike katalogov turističnih agencij. Njihov cilj je dobiti čim več kupcev aranžmajov, ki jih ponujajo. Seveda ni s tem nič narobe. Tak je svet. Vseeno pa bi rada opozorila, da taki katalogi nimajo nobene umetniške vrednosti, imajo samo komercialno.
Vajini pesmici sta prav taki. Sicer prinašata neke lepe slike, ne pa originalne, s presežkom, svežo idejo, posebno strukturo, presenetljivo metaforo ali karkoli takega v tem smuslu. Pravzaprav je tudi slikovna motivika že docela znana in zrabljena. Tudi misel je že zelo znana, celo Nuškin naslov je bil že neštetokrat rabljen in izrabljen.
Seveda pa je vprašanje, ki si ga vsakič znova zastavljam ob pisanju komentarjev, kaj je pesnikov cilj.
Poskušam komentirati v smislu literarno umetniškega presežka.
Cilji, ki jih ima pa vsak pisoči zase, so pa vedno legitimni. To mislim iskreno. Tako, da ne mislim, da je kaj narobe, če si kdo pač ne želi napredovati v literarnem smislu.
Kriteriji pa so seveda jasni, seveda - uredniško literarni.
Nuška in Max. Lepo, ja, takole, obarvano z barvami sončnega zahoda pod palmami, morje, polno srce, nesmrtna ljubezen, utelešena v raju...da se ne bi nikoli končalo!
Simpatični, ampak, kot je rekla Zalka, samo razglednica.
Brez zamere.
;) Kočijaž
PS: Jaz pa komentiram predvsem zato, ker vem, da lahko Nuška piše tudi drugače, Maxa pač še ne poznam... :)
Nuška, verjetno veš, da imaš dosti boljših pesmi, tudi s presežkom, ne glede na ocene. Včasih malo zaideš, po moji oceni, v malo presladke vode, vendar imaš nekaj res dobrih.
Na splošno lahko ocenim, da se je sladkobna poezija kar precej razpasla zadnje čase.
Max, upam, da razumeš, da Nuško že dolgo beremo in da je že veliko delila z nami. Tebe šele spoznavamo.
Ajda, lep primer izrabljenih klišejev. Tudi s tabo se strinjam.
Nekaj bo tudi na tem,gotovo.Sem pa razmišljal zakaj Nuško toliko berejo. Mislim,da njeno čustvovanje sega od "nižjih ravni" po mavričnem loku do neba, se spuščajoč, oboka čustvovanja vseh "slojev."Ne mislim le na omenjeno pesem,ampak na pisanje,ki mi je znano.Jaz sem zanimiv za določen segment ljudi in bi mi obvladovanje čustvene note morda prineslo več zanimanja pri bralcih,zato občudujem Nuškino zmožnost za to.Tvoja kritika,Zalka,ima sol,vem,da kot čebelica obletuješ od pesmi do pesmi,vem kako utrudljivo delo to je,in da ne "pikaš"tja v dan,saj bi brez žela ne bila sposobna objektivne ocenee,če bi ostalo zabodeno v ne dobro namerno presojo.
Naj še jaz pridenem razmislek: po moje imajo take besedne zveze moč hitrih in direktnih asociacij - če nekdo reče dehteče ustnice ali žametne oči - se v možganih takoj prikaže podoba: kot pri ogromnih svetlobnih reklamah - nič ni zadaj - vse je v prvem planu. Hitro življenje, hitro menjavanje slik, hitro zajete besede v znane pomene. Kot blisk lepega, neproblematičnega, všečnega - morda tudi v naslednjem trenutku že pozabljenega?
Torej, tisti, ki beremo bolj kritično in z nekaj bralske kilometrine, pa iščemo v knjigah, esejih, izpovedih in pesmih - lepo si povedal, Svit - sol. Nekaj, kar te odklopi od prevladujočih podob ravno zato, ker je prikazalo novo, svežo sliko, utrinek, ob katerem se zaustaviš, z zanimanjem opazuješ, premlevaš in si na nek način napolnjen s to svežino, celo tako ti je lahko všeč, da se kljub domačnosti še naprej dneve in leta vračaš k njej.
Seveda pa smo ljudje različni, z različnimi okusi, prav in dobro je tako.
Prav pa je tudi, da smo urednice na portalu tiste druge sorte bralke in da na www.pesem.si podrčtujemo izvirnost, sporočilnost in svežino, čeprav včasih res ni lahko ;)
Morda za začetek pregovor (mislim, da kitajski, popravite me, če se motim): Pravi prijatelj je tisti, ki te spodbuja, da delaš dobro.
Mislim in upam, da si, Nuška, kot pesnica in kot človek dovolj zrela in odprtega duha, da omenjene kritike sprejemaš takšne, kot so: dobronamerne. Kot je že Zalka omenila, je v tvojih pesmih prisotnih dovolj tistih posebnih, morda čisto spontanih elementov, ki pesem lahko dvignejo nad povprečje. Vrstice, zapisane pod to temo, so morda le rahel dregljaj nazaj v tisto smer. ;)
Glede na prispevek Sabince pa si drznem dodati, da noben član tukajšnjega uredništva (pa verjetno tudi skoraj nihče od članov portala) ne bere pesmi z razumom oz. samo z razumom. Razum je pri branju umetnosti prisoten za 'tehnično plat', torej za pravopis, če pesem sledi njegovim normam, za metriko ipd. O tem pa tu nismo govorili.
In še najmanj bi bilo govora o kakšnem "ustreganju". Je pa govora o pesniškem napredovanju. Ne delam se nobene svetnice ;)) - v mojih starih pesmih, osnovno- in srednješolskih, mrgoli klišejev. Ko jih zdaj berem, pečejo v grlu ;). Še kasneje se tu in tam pojavijo. In ni rečeno, da kakšen ne straši tudi v kateri od pesmi, ki jih objavljam tukaj, saj so nekatere že prave babice, stare po 16 let. ;)
Del odraščanja je to, tako kot povsod. Do kod greš, pa je seveda izključno odločitev posameznika. Je pa tako, da dlje ko greš, bolj je pot samotna. Bolj ko si samosvoj, ožji je krog tvojih bralcev. Je to dobro ali slabo? To je pa odvisno od tega, kaj je tvoj cilj. V vsakem primeru so plusi in minusi. Seveda pa ob tem - če govorimo o liriki - pomembno vlogo igra - srce.
Na tole temo sem še dolžna par besed ampak naj se mi oprosti ker dolgo traja. Preprosto v teh dneh ne najdem ne časa, ne dovolj misli za vsaj par umestnih stavkov v tej smeri, preveč je nad mano trenutno vsega za takšno globoko razmišljanje v pesniških vodah... Rečem lahko le, da so to zame še vedno zgolj na hitro ukradeni trenutki, brez nekega znanja, stremenja k nečemu, zgolj je to hrana moji duši.
če lahko pobegneš od vsakdana v nežno naročje, v Eno ... , kaj je lahko še lepšega? In vsaj zame, čarobnost oči, temnih kot tolmun z biserino drobcenih zvezdic ... uh.......;)
lp, ajda
Komentiranje je zaprto!
Imate vsaj eno nujno obvestilo! Želite pregledati obvestila?
Ste prepričani, da želite zapusti stran? Vse spremembe bodo zavržene!