Forum
- Datum objave:
10. 06. 2008 ob 09:03 - Spremljaj
- Število komentarjev: 16
- Piše: Zalka Grabnar
_LI.jpg "Zalka Grabnar")
- Ostale teme tega avtorja
- Prebrano 1050 krat
Mateja J. Hočevar
lepo je brati tvoje pesmi, večinoma so izdelane, prinašajo neko metafiziko, ki se jo pričakuje od poezije. Običajno me zadovoljijo. Imam pa vprašanje in bi prosila razlago, ker name deluje moteče in ne opravičila, pojavlja pa se v skoraj vseh pesmih in to zelo pogosto posejano. Zakaj pišeš samostalnike z veliko začetnico?
Hvala in lepo pozdravljam!
Zalka
Gotovo imaš razlog?
LP Kočijaž
kaj drugega kot, krasno napisano. Še posebaj mi je všeč, ko besede, ki jih želiš poudariti, napišeš z veliko začetnico.
lp, ajda
če je z veliko začetnico napisan vsak samostalnik zagotovo ne gre za poudarjanje. Tega je v eni pesmi enostavno preveč, da bi bila velika začetnica namenjena poudarjanju. S količino to izgubi pomen in zaradi tega se mi tvoja razlaga ne zdi logična.
Zato pa sprašujem, da bom vedela, čemu ...
Upam, da se bo oglasila Mateja.
Lp,
Zalka
Lepo, da ste vprašale. Enodstavno je: v mojih pesmih živijo samostalniki svoje pomensko življenje. Včasih mi je dovolj, da jih preletim in pojejo svoje zgodbe in pesem. Ne gre za poetiko, temveč za stilsko arhitekturo besedne igre, njenih oblik. Gre za dve polovici, za ravnotežje - levo in desno - za trdno postavljenost - samostalniki so razumski del in so stojijo sami zase, brez poetike. Šele objeti delujejo. In jaz jih izpostavim, da jih lahko objamem.
Želim si, da bi moje pesmi zazvenele tako tudi vam. Rada imam ta moj svet in še raje ga čutim z objemi.
Objemam tudi vas
Mateja
najlepša hvala za razlago. Zdaj bom šla pa še enkrat brati tvoje pesmi. Očitno tvoje pisanje zahteva dva načina branja, ker v "navadnem branju" to ne deluje. Ob navadnem branju pesem kar razpade zaradi "motnje". Upam, da bom prišla do tega ravnotežja, ki ga opisuješ.
Lp,
Zalka
še nekaj. Moji samostalniki igrajo v gledališču spomina ... postavljeni na oder, sami zase so nemi, ko jim primaknem dramaturški veter zaigrajo. In vedno drugače, vedno po svoje, vedno zase. Tako meni. In to je zame pesem - igra, ne samo besed in z njimi. Igra, pripraviti jih do tega, da oživijo. Da ponudijo svojo igro, grobo ali nežno, odvisno kakšni so sami. Lutkovno gledališče. Recimo Miza: je okorna, oglata beseda, težko premika dogajanje. Ko ji dodam Stol, ji ponudim možnost odziva. Njene noge lahko postanejo vitke, zaplešejo ... Stol jo izpolni, obrnjen k njej ali drugače ... Zofa je mehka voljna, ne potrebuje Blazin (napuh), ki so samo okras ---
Vsaka beseda igra zame, na odru, pred menoj. So moji igralci. Oh, obožujem jih! Resnično si želim, da bi ti pesmi besed pričarale tudi tak svet!
Lep in zaigran dan
Mateja
Zanima me, če si kdaj poskusila te samostalnike kako drugače izpostaviti. Ne vem, kako, le zanima me. Sama razmišljam o večih možnostih. In odkrito povedano, o tem razmišljam zato, ker v branju cele pesmi (mene osebno) vseeno motijo velike začetnice, jim pa ne oporekam, da se razumeva, samo razmišljam, kaj bi bila lahko optimalna rešitev. Si kdaj razmišljala v to smer?
Lp,
Zalka
Lep mamljiv večer
;-)
Mateja
P.s. ... razmišljaš o večih možnostih - na dan z besedo!
ena možnost je kurziv (se pravi, drugačna pisava), potem bi bilo možno samostalnike tudi posebej izpisati. Tu je treba biti pa domiseln, saj je možnosti kar veliko. Ena je, da samostalniki ostanejo tam kjer so. Ostale besede pa brišeš, pustiš pa presledke. S tem dobiš tudi nekakšno ogrodje, arhitekturo, o kateri si pisala.
Lahko jih samo nanizaš v eno vrsto. Treba je razmisliti, ali z ločili ali brez.
Lahko jih oblikuješ v tisto, na kar te najbolj asocirajo ...
Skratka, če boš tuhtala o tem, je gotovo ena opcija, da razmišljaš tudi o vizuelnem sporočilu, recimo, kot nekakšno ilustracijo k pesmi v celoti.
Abstraktno ali pa konkretno.
Veselo raziskovanje. Mislim, da si kar na dobri poti. V detajle pa samo še po privat mailu, če boš želela.
Lp,
Zalka
Menim, da se bo um enako prilepil na izpostavljene samoglasnike, ne glede na način, na katerega jih izpostaviš.
Kdor ne pozna razlage, ne bo razumel in ga bo lahko motilo, lahko pa tudi ne.
Pa vendar: če so samoglasniki igralci, kot razlaga Mateja, torej osebe v neki dramski igri, potem je še najbolj logično, da nosijo velike začetnice, saj so to tudi njihova imena.
Pozoren bralec, ki bi se velikim začetnicam prepustil namesto da o njih podvomi, bi morda celo sam, zavestno ali ne, ugotovil, da gre za osebe.
Preprosto bi jim pripisal pomen, ki jim ga velika začetnica daje.
Vendarle pa pesem, vsaj pesem neke običajne dolžine, torej ne ep, ni ne roman ne simultana drama. In čeprav je lahko nesluteno širna in široka, s te perspektive enostavno ne ustvari dovolj teksture za tolikšno število "glavnih igralcev". To je moj razumski vpogled.
Na intuitivni ravni pa me moti prav to, da imam občutek poudarjanja, ker pa je prepogosto, mi "bije v uho". In zraven še neprijetna asociacija na nemščino, tako neljub mi jezik. To je seveda pač moja subjektivna reakcija.
Če bi morda šlo za carmen figuratum ali celo za nekakšno grafično podobo pesmi, v kateri bi tile "igralci" bili morda predstavljeni v oblačkih ali v kakšnem drugem liku, "veje", ki bi jih povezovale, pa bi predstavljalo vmesno besedilo, bi najbrž tudi zame takšna pesem zaživela čisto drugače. (Huu, kako vizualno zaznavanje, kajne? Saj priznam. ;)
In še nekaj bi dodala. Mateja, krasno si opisala primer z mizo in stolom. Vendarle pa so Glagoli ;) tisti, ki vse te samostalnike umestijo v prostor in čas, ki jih osmislijo. Mar ne?
Mimogrede - je v tej pesmi http://www.pesem.si/article.php?blog_id=6062 glagol nalašč z veliko začetnico? ;) (ne posmehujem se, sprašujem se, ali je škrat ali pa si sama razmišljala podobno kot jaz)
Lep pozdrav!
Kerstin
Vendar občutek ostane, namreč ta o prepogostosti uporabe velikih začetnic... Ja, če so z veliko okrašeni vsi samostalniki, zame izgubijo pomen, ki ga hočeš poudariti.
Samostalniki stjojo.
Glagoli vrtijo svet.
Zanimivo, Kerstin (saj je logično, glagol je akcija:)).
Vem pa, Mateja, da svojega načina ne boš spremenila. To so tvoje pesmi in ti Vidiš, Veš, da tako (zate) mora biti, saj si razložila zakaj.
Nam pa ostane, da beremo in da sprejmemo ali pa ne.
LP, Kočijaž
Kakorkoli, predstava mnenj zapelje moje občutke - in spet se vrnem v svoje naročje razmišljanj.
Lepo - prav mika me srečanje z vami ...
:-))
Mateja
Govóri?
Raje ne izgovôri,
da ne bodo izgóvori.
Potem govorí: »Pošteno govôri!«
Raje pogóvori!
to pomeni:
Najprej poslušaj,
potem pa govôri?
Komu se da govoriti,
pogóvoru slediti,
zakriti,
obrniti,
pa spet govoriti.
Góvori?
Po govorjenju je težko uiti,
če ni mogoče pogovoru slediti.
Pogovoriti pomeni nič spremeniti.
Torej pogôvori nimajo česa dobiti,
če jih ne moreš zvito prišiti.
:-))
Mateja
Kako si prišila na besedišče vse krativce in ostivce in ostale klobučke?
;) Tvoja
cmok
Mateja
Komentiranje je zaprto!