ja, narašča pričakovanje kot se segrevaš ti, kot čutiš, da se seli gretje z njegovo prisotnostjo vate in pesem zapisana v enem dihu, tu sem vzemi me! Aha;). Seveda bi se pa dalo pesem izboljšati tako kot je zapisala Zalka, po drugi strani pa, a bi bil potem ujet tisti hip, ko je čutenje na višku? Ne vem ... včasih je izboljšati po pravilih mame slovnice odvzeti pesmi noto, ki zadiši tako kot mora in ne da tiste ta prave zvonkoglasnosti, ki se ti je utrnila in zazveni "prazno", seveda ne mislim zdaj kot potuha, le misel:) Ja, to je tisto, oboje združeno, je pa tisto, ko lahko rečemo poklon dragi pesnik ali pesnica.

lp, ajda

Hmm, meni se pa zdi, da zaključek mora razočarati, kot bolečina razdvaja avtorico samo. In, mora se končati "v prazno", ker nekega odgovora ni. Ne more biti. Če bi iskala neke zaključke, to ne bi bilo več tisto, kar je hotela dati.
Tisto, kar pride potem, je pa...drug svet. Za drugo pesem.

Samo moje mnenje...

LP, Kočijaž(inja).

Kolikor jaz vidim pesem, sploh ne gre za lok, ampak za naraščaneje in je višek na kocu, ki pa sploh ni prazen, ne pade. Bralec bere pričakovanje, naprej si pa misli, kaj se je zgodilo - še narašča. Torej se pesem z vsebino strmo dviga. Ljudje pa samo narejeni tako, da imamo radi napetost vedno večjo in ne take, ki začne popuščati. Zato sem napisala, kar sem.

Lp,
Zalka

Ritem pesmi je močan, živ, delujoč - narašča, pravzaprav prav paše, da se po prvih štirih vrsticah podaljšajo pomenske vrstice - in, ko sem pesem večkrat predihala, sem pri branju spustila le obe besedi "diši" -
ne zameri, Tvoja, jaz se rada večkrat tako bralsko poigravam - in niti ne vem, če takle poseg lahko ohrani tempo, ampak je pa zanimiva različica?

Lp, Ana

Moram reči, da se strinjam z Ano - pesem nekako ohrani tempo, če izpustimo 'diši'. Tale dvojni 'diši' pa resnično preseka njen naraščajoč tok, kot je to opisala Zalka.

Kerstin

No, hvala za vse komentarje, besede, opombe, opazke, dotike, vohanja, ovohavanja :)

Moram reči, da sama nisem nikoli imela občutka da bi pesem proti koncu padla. Nasprotno. Tako kot je napisala Zalka.. se že z nemirnostjo prične in nadaljuje do konca, oziroma še čez konec.

Hehehe..zdaj bom malo drzna.. a ko se človek zlekne v posteljo je že konec? ;) Se mi zdi da se takrat šele začne v takem primeru..

Ta dvojni "diši" mi je bil nekako nujen postanek,( če konkretiziram - kadar tako vznemirjeno pričakuješ partnerja, mu pripravljaš poseben večer, ne želiš biti nervozen, ko ta res pride. In ta diši mi pade vedno takrat, kadar rabim trenutek umirjenosti. Dober vonj umirja, sprošča. Če želiš zavonjati karkoli, se moraš za trenutek umiriti, vdihniti. In to je trik, kako se kontrolirano umiriti.)

Če sem iskrena, mi ni do tega, da bi katera koli moja pesem rasla kontinuirano. V tem primeru bi bilo to tako, da bi mu priprla vrata, pripravila posteljo, ko bi vstopil, bi ga naskočila in ... kaj.. saj v življenju ne gre čisto tako..ali ne?

Morda koga zmoti, morda koga ne. Meni se je zdel to preprosto normalen ritem, kot ga v življenju človek doživlja. Nikoli nič ne raste enako hitro in ne pada enako hitro. Tak je moj način razmišljanja. Doživljanja. Tudi v poeziji.

Zato tudi včasih v kakšni pesmi kar raztresem besede ali misli.. kot kakšna frfotavo blebetava babnica... ampak takšni smo.

:) še dobro