Mar vrednost rim bojazni ne presega?
Saj, kar poveš, namenjeno je svetu,
Ki kar čaka, da v tem poletu >>>> Ki čaka sam, da v tvojem tem poletu
Tvojem - delček sebe vidi, Bit dosega. >>>> Vsaj delček sebe vidi, Bit dosega.

Naj banšija kriči v duši dvojni, >>>> Naj banšija zavija v duši dvojni (ne pozabi, v ni zlog!)
To je le pot, ki novi sonet rojeva, >>>> To je le pot, ki nov sonet rojeva
Saj se umakne vešča v sveti vojni.


Dober odziv, prva kitica je tudi vsebinsko zelo dobra (gledam seveda s stališča sporočila svoje Banšije), medtem ko tista o slu 'ne zdrži', čeprav je morda v njem, v slu, navdih.

Dodala pa bi še tole: po vsem, kar si že objavila, je jasno, da ti pero kar gladko teče (ta rek je že zastarel :)), da si zmožna tudi empatije in da imaš tako 'žilico' kot tudi smisel za tehnično plat. Pa vendar pri slednji zadnje čase popuščaš, in to se mi zdi škoda. Recimo sonet + Pohodnica. Ta se na več mestih precej zatika pri branju, ker je namreč ritem nedovršen. Skorajda pa se ne moreš sklicevati na 'svobodni verz', ker vendarle ritem obstaja (v 10 verzih je ustrezen).

Moje mnenje in priporočilo je, da tak sonet ali
a) zapišeš neizpiljenega, nato pa, ko je vsebina nastavljena, se lahko 'v miru' ;) posvetiš metriki;
b) na mestih, kjer noče steči, opustiš in se vrneš k njemu malce kasneje.

Vsekakor si ta pesniška oblika to zasluži. Je pač filigran in treba se je spotiti ter ga zbrusiti, zloščiti, da zasije, pa čeprav ni vselej enostavno. Omejevanje z akrostihom seveda to le še otežuje, prav tako pa tudi, če si vnaprej zastaviš ozko vsebino. Ko sama pišem, imam v glavi zelo megleno podobo tiste osnovne sporočilnosti, sprožilca, ki me sploh potisne v novo pesem oz. v nov sonet. Nato ustvarjam sproti. Ko je nastajala Trstika, po prvih dveh - splošnih - verzih pojma nisem imela, kaj bo sploh nastalo. In po prvem sonetu Trstike tudi ne. ;) Rodilo se je samo. Vendar je bilo treba zraven tudi malo (po)trpeti.

Lep pozdrav!

Kerstin