rekla bi, da si Osamljenosti zapela slavospev, se ji priklonila, jo
posadila na prestol, kjer se bohoti in vzvišeno strmi vame, vate,
morda še v koga ... enostavno je zavladala v vsej svoji lepoti, ja
ona se zna spogledovati in koketirati. Osamljenost, ki je dostikrat
opevana v pesnitvah, dostikrat sovražnica, spremljevalka,
nepovabljena gostja, v tvoji pesnitvi Ednina ... uhh... dobro si
napisala!
Res je. Osamljenost je presežek bivanja v samoti, kar pa še ne pomeni, da ima negativen prizvok. Osamljenost je gospa brez primere. Dovoli ti, da se razcvetaš, da vzljubiš njeno ponosno držo in jo občuduješ, če si le dovoliš. Rada jo imam, saj mi daje svobodo, ki jo je danes tako težko ujeti, a ne. Seveda, pa jo spremljajo spomini, ki imajo primerljivo vrednost dvojine. In vendar in spet in ponovno, vzvišena gospa (kako primeren izraz), ki predvsem daje "tebe sebi"!