Čestitam,Andrej.

Pozdravljen Andrej!
Ob tej pesmi je tudi meni, po dolgem času, zaigralo srce. Najprej o naslovu. To je živ primer, kako je naslov pomemben za pesem in kako izvrstno je izbran in se ne podvaja. Na misel mi ne pride boljša izbira! Iskrene čestitke!
Nekaj pa vseeno moram pripomniti. Gre za čisto majhne posege. Ne vem, ali gre za nedoslednost ali si zadevo domislil do konca, sama pa čutim to kot moteče elemente v tej izvrstni pesmici. Zato menim, da je vredno pesnikovega razmišljanja. Recimo stih: "Kako lepo je biti sam ... na petkovo jutro." Interpretacija stavka je drugačna, če je postavljeno tropičje. S tropičjem ni dosežena samo pavza v branju. Spremeni se pomen.

Potem: "Pa sem v iskerenem želel./ Da dam tebi./Omamne.. šepete, glasove./Še. Sam te kličem./"

Gre za nasilno prekinjanje. Deluje nenaravno, izpoved ne doseže vrhunca, ker je presekana s piko na nenaraven način, ki pa nežni ipovedi ne pritiče.
Dosti mehkeje bi bilo, če bi uporabil vejice. Razmisli o tem. Dvakrat se ti v pesmi pojavi napačna raba tropičij. Dve pikici samo motita, ker je napaka očitna. Tropičje je pravilno zapisano ... takole. Torej beseda, presledek, tri pikice, presledek.

V taki subtilni pesmi je to zelo pomebno, ker enostavno pokvari milino in spelje pozornost drugam.

Spodaj sem ti napisala pesem, ki je seveda čisto tvoja, le z ločili sem se malo igrala.

To sem naredila zgolj za primer, kaj naredijo ločila pesmi. Odločitev seveda prepuščam tebi.

Se opravičujem, ker sem tvojo pesem, ki mi je res zelo všeč, uporabila tudi za primer, kako je pesem lahko drugačna zgolj zaradi ločil.

In še vprašanje, kaj je s temi zadnjimi poudarki. "Nisem." in "Več."

Te besede seveda prispevajo k pesmi, a se sprašujem, če ne bi bilo večjega učinka, če bi miesl izčistil, seveda spet z ločili.

Npr: Jaz vdan ... predan/ v siju oddaljenega bliska./Nisem./Več./

Pri tem se sprašujem: kaj nisi?; kaj bi več?; ali ni več (česa)? itd.
To pa v takem kratkem sklopu kot je pesem, ki ne postavlja vprašanja kot poante, ampak zaključuje z občutkom neke sentimentalnosti ( v dobrem pomenu besede) ni dobro.

Ko se znajdem pred tako pesmijo se sprašujem, kakšne so možnosti.

Npr: Jaz vdan ... predan/ v siju oddaljenega bliska/nisem več./Gledam luno zastrto,/ona mene ne.

Bi bila moja optimalna rešitev, če sem, seveda, zadela poanto. Če pa je nisem, potem mi tukaj spet nekaj ne štima ... Prevelika nejasnost kvari pesem in je ne povzdiguje v umetniški izraz. Na žalost.
Tukaj si torej želim, sploh, ker gre pesem proti koncu, kaj moram (oz. je tvoja želja) kot bralec čutiti.

Mi je pa tudi popolnoma jasno, da tega ne vidijo vsi bralci. Menim pa, da je vredno avtorjevega razmisleka.


Zaključek ... zelo duhovit, ironija zadane naravnost v srce, vendar spet vredno razmisleka, ali vejica ali pika.

Brez zamere.
Lp,
Zalka

Vdan v dan

Ni v čustvu.
Ni človeka.
Ne jočem.
Kako lepo je biti sam ... na petkovo jutro.
Se smehljam, se premikam
v mojem odkritem, skritem,
nikomur odkritem.
Pa sem v iskrenem želel,
da dam tebi.
Omamne šepete, glasove.
Še.
Sam te kličem.
Samo listi so sedaj mirni
in dan mirno teče.
Jaz vdan ... predan (Jaz vdan, predan)
v siju oddaljenega bliska.
Nisem. (tega tu nisem upala obračati, ker ne razumem pomena)
Več.
Gledam luno zastrto,
ona mene ne.

Mogoče imaš prav, Zalka, no, glede na svojo razlago prav gotovo imaš. Ampak Poet ima svoj izraz in občutek imam, da je nejgova pesem rojena sama. On je orodje. Pesem sama, sama pride ven na njegov način. In ostane taka, ko gre nazaj vanj, tudi če bi jo malo spreminjal...

Poet:
Luna gleda vse. Tebe ne?
Ker, da te vidi, ne potrebuje oči. Gleda ne, vidi te.


Zakaj jokam
danes?
Ker smem biti
malo sama!
Zato, ker zdajle,
ta trenutek
nisem nič, nikomur;
zdaj sem
sama sebi vzdih,
in zbir trenutkov...
zdaj sem v sebi sama.

Še luna me ne gleda
Saj ji ni treba.
Vidi.

LP
Kočijaž

http://www.pesem.si/article.php?blog_id=5920


Objela sem pesem z enim objemom, jo privila k sebi in jo začutila, vrnila mi je objem, vabljivo, ovita v tančice besed, ki so dihale nekje skrite ...
ti znaš, poet!

lp, ajda

Ja, no, seveda, lahko tudi rečeš, da je pesnik orodje. Ampak, če orodje ni dobro uporabljeno, potem matica ni dovolj privita in vijak popusti :-D

Pisala sem zgolj v razmislek. Na kaj je lahko pozoren, kakšen učinek ima pesem, ki v bralcu vseeno vzbuja drugačno melodijo kot v pesniku. Pisala sem zato, ker vem, da se je od lastnega pisanja težko distancirati.

Pesem sem ocenila najboljše in uvrstila med podčrtanke, ker menim, da je kljub razglabljanju tam njeno mesto.

Če malo parafraziram Ajdo. S pesmico sva se objeli, objem ni bil čisto trden, pa je vseeno zmanjkovalo sape.

Lp,
Zalka

Saj vem, Zalka.
In tudi prav je, da si napisala, kar si, prav zaradi omenjene distanciranosti od lastneg pisanja. Ja, sebe razumemo drugače, kot pa nas potem tisti, ki naše pesmi berejo...

Saj smo si med sabo zelo različni, ja, ampak kljub temu naši objemi lahko ostanejo dovolj trdni, če se začutimo. To pa se!
:)
Objem tebi in Poetu. Pa vsem.
Kočijaž

So objemi in so objemi. Na Pesem.si. SO. Objemi sončni. Objemi SONC.

Stojan in Svit, moja brata v peresu, hvala.

Zalka, draga bralka.
V mišljenju nisem zavzel prostor in čas.
V čustvu, v sebi, katarzično potekal, narekal za koščkom, ki je umrl.
Zaobjel svoj " resnični " svet. Objemal. Se objel v klobček, vdan.
Izpoved v pesmi ni dosegla " vrhunca ", ker je tako sekalo, se drobilo.
Posledično : ločila so ločila in ločila. Zadeva z njimi je ostala resnično nedosledna, saj sem zapisal, kot se je " zapisalo ". In danes sem objavil,da je mehkeje , sprejel vse " tvoje igranje " ,igraje, upoštevaje, za vaje v slogu. Predloge za ločila.
Ganjeno je moje srce, ker je ob pesmi, zaigralo tvoje.Hvala Zalka.

Ajda, spoštovana, moja sestra, sama, moj objem, sam, v tvoj objem.

Kočijaž, moji duši zvesta, odmev moje duše !
Tako " zvit " in sam, da želel sem lune pogled. Ona me je ( preteklost, pretekla ), videla. Ob meni ni bilo, za trenutek, čeprav sem " veliko zunaj ", nikogar, ničesar. Za trenutek bežen uzrl zastrto luno. In sprevidel.

... bravo poet, poklon ... pesem presega objem ...

sprejmi tudi moj OBJEM

Ah, kako lepo, tukaj se objemamo!
Tako resnični, da kar špricamo iz virtualnosti, če se poigram še jaz:
pesem naša, vdeta v net, sveti v svet.

Zalka, pohvala! - subtilno si popravila oblačila Andrejevi pesmi! Res, vejice in pike pomenijo razlike.

Močan objem vsem!

Ana