Ne joče mati, ki v dlani biseri, hrani. Sveti otroku v dni in v
noči. O sreči ne sanja, ker vse deli. Srečo in nesrečo odkrito daje
spat pod veko. Zbuja z rokami in seje v neskončni brazdi.
Nit ni izgubljena, ker je, v zemljini rani, da izraste ,
posajena.
Mati doji, hrani svet. Ta edini, v lepoti, mili.
Poet : Hvala za to posvetilo, odziv, dotik. Mati ostane, še ko ženska drugače gori. Ampak niti ohrani, shrani. Najde.
Sabinca: Ko bi bila Ženska lahko samo mati. In samo to, ne bi bilo nič težko. Tako pa so stvari, so življenje je ne vpraša. Sabinca, ne veš, ampak vem. Berem tvoje. Nič o vesti! Ne , ne trkam, povem. Vest je notri, samo vsak sam. je tam..in je sam s tem. Odgovarja sebi sam - sama. Življenje gre. Srce ima 100 sobic. Ljubezen ne vpraša.
Spravila si me v jok... objem... lahko noč... naj se mi v sanjah odpre ena od tistih srčnih sobic, eden od prekatov... naj sanjam... o vsebini... tudi ti... in vsi...
Kočijaž nekaj je danes v zraku, ne znam razložiti kaj. Tudi meni se joka:) pa bremerem pesem od Kerstin, pa pesem od Adise...kot bi se danes niti enih misli prelivale v potok misli.
ne bom prebudila besed iz tvoje pesnitve, le potiho se jim bom približala, se jih dotaknila in šepnila pstt ... naj ostanejo tam, nekje ... varno shranjene v skrinjici spominov, ne dopusti pa, da se nabere prah ... sliši se le psttt ...