Ne joče mati, ki v dlani biseri, hrani. Sveti otroku v dni in v
noči. O sreči ne sanja, ker vse deli. Srečo in nesrečo odkrito daje
spat pod veko. Zbuja z rokami in seje v neskončni brazdi.
Nit ni izgubljena, ker je, v zemljini rani, da izraste ,
posajena.
Mati doji, hrani svet. Ta edini, v lepoti, mili.
Poet : Hvala za to posvetilo, odziv, dotik. Mati ostane, še ko ženska drugače gori. Ampak niti ohrani, shrani. Najde.
Sabinca: Ko bi bila Ženska lahko samo mati. In samo to, ne bi bilo nič težko. Tako pa so stvari, so življenje je ne vpraša. Sabinca, ne veš, ampak vem. Berem tvoje. Nič o vesti! Ne , ne trkam, povem. Vest je notri, samo vsak sam. je tam..in je sam s tem. Odgovarja sebi sam - sama. Življenje gre. Srce ima 100 sobic. Ljubezen ne vpraša.
Spravila si me v jok... objem... lahko noč... naj se mi v sanjah odpre ena od tistih srčnih sobic, eden od prekatov... naj sanjam... o vsebini... tudi ti... in vsi...
Kočijaž nekaj je danes v zraku, ne znam razložiti kaj. Tudi meni se joka:) pa bremerem pesem od Kerstin, pa pesem od Adise...kot bi se danes niti enih misli prelivale v potok misli.
ne bom prebudila besed iz tvoje pesnitve, le potiho se jim bom približala, se jih dotaknila in šepnila pstt ... naj ostanejo tam, nekje ... varno shranjene v skrinjici spominov, ne dopusti pa, da se nabere prah ... sliši se le psttt ...
lp, ajda
Komentiranje je zaprto!
Imate vsaj eno nujno obvestilo! Želite pregledati obvestila?
Ste prepričani, da želite zapusti stran? Vse spremembe bodo zavržene!