Že dolgo se nisem oglasila, da bi napisala kaj o kakšni konkretni pesmi. Danes pa me je tale pesem Izgovori izzvala.
Vse to drži, kar sta napisala Neža in Svit. Vendar pa pesmi še manjka dodelava, da bi bila izvrstna. Prvi dve kitici sta fajn, duhoviti in lepo izpolnjujeta naslov pesmi. Zadnja kitica pa je poučevanje, kaj pove naslov in kaj prvi dve kitici. To je povsem odveč in ne samo to, tak kiks celo pokvari iskrivost sporočila in s tem celo pesem.
Vsak bralec razume absurd izgovora že skozi prvi dve kitici in mu ni potrebno "soliti" pameti oz. vbijati v glavo, kaj je pesnica hotela povedati. Pogrešam tretjo kitico, ki bi bila še bolj udarna v svojem absurdnem izgovoru.
Ja, in tukaj se konča romantična podoba pesnika/pesnice in začne razmišljanje in tuhtanje ...
Strinjam se s predhodniki. Marija, imaš zanimive prebliske in znaš pobrskati po duši sebi in drugim. Le malo preveč didaktično si usmerjena :)).
Ob tem, če dovoliš, naj pripomnim - ko sem ustvarjala pravljice, sem sledila navdihu. Prijateljica mi je predlagala, naj napišem takšne pravljice, ki bodo opozorile na pomembne vrednote, ki v današnjem času tonejo v površinskost (he, oksimoron!). Tako sem eno res napisala že v osnovi s tem namenom, sem ji pa dodala res debel 'okvir', da ne bi 'nauki' delovali preveč moteče. (Kasneje sem ugotovila, da vse pravljice (8 jih je) skrivajo v sebi tak ali drugačen nauk, le da tako prikrito, da ga otrok sam ne opazi, vsaj na zavedni ravni ne. In mislim, da je to TO.)
In še predlog k pesmi, utrinek, ki se je porodil kot samoumevno nadaljevanje:
Premagala bi svoje slabosti - toda s tem bi kot poraženka se pokazala ljudem.
Samo predlog! Ali ideja za 'viharjenje možganov' oz. poigravanje z navdihom.