Vse pohvale in občudovanje tudi z moje strani, Pištin!
Resonanco čutim kot nekakšen zaključek. Je res? Mi je zelo všeč, daleč najbolj pa mi je všeč šestica. Ne morem je nehati brati!!

Opažam pa, da ti ritem ne 'štima' povsod. Morda to niti ni bil tvoj namen? Glede na siceršnjo strogo formo bi izpiljen ritem kakovostno sovpadal.

Primer:

V želji, da si najmanjše zrno v situ
(če hočeš ohraniti jamb, je treba naglasiti i - željí)

Brez smerokazov vedno so razpotja,
ki ponuja jih življenje, so koda,
(tu se ritem povsem poruši: - U - U - U - U, U - U;
možna rešitev npr. ki nudi jih življenje; so le koda)
njene rešitve pišejo nasprotja.
(njené >>> samo obrneš, pa je stvar rešena: rešitve njene pišejo nasprotja)

In še kje malce zaide v drug ritem, tudi v primeru, ki je semantično zmotil Kočijaža:
naj je beseda, ki pogled jo pije
z mojega kozarca, naj me pastirja
(res je enajst zlogov, a ritem ni pravi; do vejice bi s pogojno izpuščenim prvim nepoudarjenim zlogom še šlo (in bi bil deseterec), naprej pa ne; dovolj (za deseterec) bi bil izpust besede 'naj'; spet pa zadostuje za začetni jamb menjava besed:
s kozarca mojega >> in potem naprej vse krasno štima:
s kozarca mojega, naj me pastirja)

Takele stvari bi bilo treba še kje dodelati, pa bi sonetje še bolj gladko zdrsnili v bralca.

Lep pozdrav!
Kerstin

Ja, kaj naj rečem. No, ja, če se izrazim, da sta dobro zagrabili na trnek, se sliši nekoliko zlobno. Pa vendar...
Zelo me veseli, da se na forumu najdejo tudi taki, ki vedo kaj delajo in kaj berejo, tudi kadar gre za stroge klasične oblike.
Sonet je zares stroga pesemska oblika, vendar dopušča pesniku, ki ve kaj dela veliko maneverskega prostora.
Kot je že Kočijažinja rekla, da bom našel kaj v zagovor, heh.
Ja, seveda, se strinjam, da je vse popolnoma res, kar sta s Kerstin napisali, toda vseeno, veliko mojih verznih stavkov v tem ciklu, se ne konča na koncu vsakega verza, ampak se nadaljuje v naslednega. Če ga želiš nadaljevati karseda naravno, avtomatsko potegne za sabo, da se nadaljuje v trohejskem ritmu.

"Hrast, ki vihar na tla ga zimski trešne," Začetek enega izmed Prešernovih sonetov nesreče. Povsem trohejski začetek. Brez dvoma ne gre za napako. To sta počela tudi Dante in Petrarca.

Če bi verz "v želji, da si najmanjše zrno v situ" naglasil na "v željí", bi to delovalo zelo nenaravno. Sem mnenja (tako nas je učil tudi B. A. Novak), da je treba besede puščati v čimbolj naravni obliki.
Po mojem lastnem občutku pa mi je lepše, če tudi stavčni členi ostajajo na predvidenih mestih, naravno, in ne drugje, kot bi bilo v primeru "s kozarca mojega", namesto " z mojega kozarca".
Tukaj je izrazito trohejski začetek verza "z mojega kozarca" -U -U -U, šele po cezuri se začne pravi jambski ritem.

No, in če sklenem, vseeno raje dajem prednost naravim naglaševanjem besed in naravnemu teku stavkov, čeprav so vačsih nedvomno potrebni tudi posegi. Pa tudi trohejski začetki v sonetih niso nikakršne hude napake, če se vsega skupaj zavedaš. Kot že rečeno, to so počeli vsi veliki mojstri soneta in jambskega enajsterca, Dante, Petrarca in Prešeren.

Veseli me, da ste se poglobili v mojo poezijo :))

Lep pozdrav,

Pištin