Če bi potegnila vzporednico s tvojimi pesmimi, bi lahko rekla, da
se vanje zajeda mehkoba tvojih misli, da tvoje pero neslišno drsi
po papirju, kot da bi se bal prebuditi v tebi speče misli, tiste,
ki trepetajo in čakajo, kdaj se bodo zlile s tvojimi mislimi. Ja,
lepo, ni kaj. In kaj je lepšega kot prebrati pesem, ki umiri
preteče in te zaziblje kot roka matere zibelko ...
V meni so odmevi.Gozda.Šelesteče preproge mojega svetlega doma, kjer so oči še vedno v svetlobi, svetle.Dovolite mi, da to pesem posvetim Vam,spoštovani sejalci lepega.
Hvala Andrej, nasmeh z nasmehom :):):)!!! Hehehhheh, se moram še malo nasmejati, ženski kočijaž :), hja, lahko bi tudi moški bila, a ne? Ma, se hecam, malo humorja, da razbijem ta dež, ki visi že celo jutro nad Koroško :):):)!!!
Ne vem sicer kako so jo prebrali in videli ostali bralci ampak meni je lepa! Pestovanje otroka v tebi in otroka ob sebi:) Predvidevam torej, da mu tudi ti dopuščaš, da se včasih zbuja:) je nekaj dragocenega in preganja včasih brezizrazne oblake sivine:)
Zliti sebe. Si. Dovoliti biti. Sam pesem. Dokler so same misli, trepetajo. Ni pokončne pesmi. Verjemi Ajda, vse moje vaje v slogu, premolki, dihi, prepihi, so en sam dialog s sabo.
Dokončno biti sam. Biti nagovorjeno tiho. Uresničiti moje svetlo. Zgovorno v očeh. Ti vidiš. Ajda, hvala ti. Najdeva se na pesem.si
Gabriel " Dež, ki visi nad Koroško. " .. Spomin na moje koroške..deževne dni in..noči.. Čar teh noči je ostal.. po moško.. neminljiv, ni izvisel.:)) Koroška je ZAKON. Je spomin. ::) Andrejsten
Ne da preganjam oblake. Rad dopuščam otroke ob sebi in otroka v sebi. Hvali ti za tvoje dragocenosti..
Tvoja Pot mimobežnosti..vse tvoje samosvojosti, pristnosti, kar si, ohrani. Bodi meter sebi. Naj te vsak pesek kali. Ostani v svoji oazi s čudežnimi obrazi. Andrejsten