Svit, prečudovite lampe delaš. To je res prava umetnost in
umetelnost. Predstavljam si, da zahteva veliko napora, a tudi
veliko zadovoljstva. Sama izdelujem voščilnice in včasih se
vprašam, zakaj to počnem. Kupujem "robo", sama včasih posušim
kakšne cvetne lističe, izdelujem, režem, barvam, lepim, nato
pošljem ljudem, ki se ponavadi še spomnijo ne name, ko imam rojstni
dan ... Pa si mislim, pa naj bo tako. Sem jih izdelala zase, ker
sem občutila zadovoljstvo, ko je bila voščilnica dokončana. Sem jih
poslala zase, ker sem hotela sočloveku pokazati, da mi je mar. In
oboje mi je uspelo. Z moje strani vsaj ;).
Pa ti? Jih podarjaš, prodajaš? Poglej, pravkar sem opazila, kako
majcena črkovna razlika je v besedah PRODAJATI in PODARJATI - in
kako OGROMNA je v pomenu!
Tvoje BESEDE so me prevzele. Res povedano tako, kot se besedam
spodobi.
Kerstin,veseli me,da so ti lampe všeč.Res,PRODAJATI je treba premetati,vsaj tretino narejenih sem podaril,tako,da se včasih sprašujem, od kod takšna velikodušnost,kaže,da je tako:če ti je nekaj všeč rad daš. Sem popolnoma zanič ekonomist,živim bolj kot skromno.Na srečanje v Rašici bom tri svetil(ni)ke prinesel s seboj. JA,kot praviš za voščilnice.Danes, kot prav ta trenutek tipkam,komuniciram,je izredno pomembno dati osebno noto,z roko napisano,narejeno,nekomu,ki ga imaš rad,ga spoštuješ,celo nekomu,ki ti ni pogodu.Da,BESEDE so naše najmočnejše orodje,ki se ga premalo zavedamo,morda se mi,ki pisarimo zavedamo bolj.Hvala,vse dobro voščim.