Tvoja pesem pretrese, zaboli, uvodna (in s tem tudi zaključna) kitica sta resnično močni, udarni. Seveda ponuja črno-belo gledišče, kar me občasno moti. V tvojo pesem sicer kar 'paše', saj je zastavljena 'heretično' ;). Spodbuja pa vrelce razmišljanja v meni. Pomislim na čase, ko sem bila čisto takih misli. In na čase, ko sem bila 'ateistka' (čeprav čisto zaresna verjetno nikoli). 'Klasično' (institucionalno) verna pa tudi nisem bila nikoli. Zdaj pa gledam na stvari morda bolj 'diagonalno' oz. v smislu - in +. Ker če sem pripravljena verjeti v boga, moram verjeti tudi v hudiča. In slednji je zagotovo tako močan kot bog. Zato bog reši, kar zmore. Daleč pa ne vsega. (To je le 'plastičen' oris mojega razmišljanja ...) Tak preblisk me je spreletel ob tvoji pesmi. In ogromno asociacij. Si gledala film Sophijina odločitev? Nekaj več je, kot radi rečemo, neka višja sila. Kako je s tem, pa bomo izvedeli na onem svetu ... ;)
Ampak to, kar sem napisala, je le preblisk misli, potreba biti jezen na nekoga, ki nečesa ni rešeil, ko bi moral, četudi je to nek Bog. Drugače pa ima vsak Boga v sebi. Čisto svojega. Saj tudi moj še ni umrl, kljub vsemu, kar sem že videla.
Ja, mogoče bomo izvedeli na onem svetu, kako je s tem...če se bomo tam sploh še kaj spraševali. A ne?
Ja,kočljiva tema.Na oni strani ni težava vedeti o sebi-božanstvu.Menda zato prihajamo v trirazsežnosten svet,da bi se izmojstrili.To kar pripisujemo Bogu,bi morali kar sebi.Nered,vojne,tekmovanje,rasizem itd. počenjamo sami.Eko-okoliščine visijo kot Damoklejev meč nad nami.Res smo pred odločilnim izpitom.Zemlja je naš ljubi vrtec,nikjer drugje ne moremo postati boljši.