Včasih obnemimo, ko se potopimo v pesem, kot sem se potopila jaz in
v mislih sprehodila po prostranstvu vesolja in stopala na pot
velikega voza, ki si ga pričarala. Ja Kerstin, kaj drugega kot
čestitke, da tvoja muza ne spi, kot marsikomu od nas, ki lovimo le
nožice zvezd in morda tvoja pesem prebudi v nas spečo in lenobno
muzo. Moj poklon!
Oh, hvala, ste odprli tole rubriko zame. Namreč: jaz imam še vedno tehnične težave, ko hočem odpret nov komentatorski prostorček. Upam, da bo Urednik (prosim!) to težavo odpravil z Beta poskusom, karkoli že to je.
Zdaj pa na Voz. Hmmm, nekaj zame! Kerstin, vem, da je bilo tole napisano že pred časom, ampak je večno. Vsak dan, no vsako noč bi lahko napisala tole... Ti napisala. Jaz brala. Res, večkrat sem. In še bom. Pa spoznala sem, da VV ni samo moj. Čeprav sem Kočijaž tam gor. In da se na Vozu ne prevaža samo Sonc(čk)a.
In berem spet in spet. Pa grem tisti v tisti temni kotiček Voza, brat neke želje, spoznanja in sprejemanje. Pa se ustavim; preberem še enkrat. Počakam malo in me dohiti. Potem vem, da Gor ne gledam sama.
Zame je tole pesem (pesnitev, cikel?), najboljše, kar sem tukaj na pesem. si portalu prebrala.
Tako. Ditto. Mogoče bi lahko še kaj dodala...ne, nemogoče. Grem se odpeljat, na Vozu. Kočijaž