ne morem izpostavit samo ene pesmi. Obe sta mi prišli do
živega...Tista Samota, ki s svojimi kreplji odžira prostor v duši
in tista svetloba, ki posije že čisto na robu tudi. Vedno se najde
in vedno jo odžene. Se najdem v tej pesmi popolnoma, kakor v
Prebliskih. Preplet strasti, hotenj, ognjena igra čustev s
priokusom grenkih misli... dajanje - jemanje - ljubezen - igra..
večna vprašanja nedorečenosti obsijana s pogledi iz različnih
zornih kotov.
Skratka Ajda kaj drugega naj rečem kot čudovito prepletene in
izlite misli!
Hvala draga Nuška, lepo te je brati tudi v komentarjih, ki so tisti, pravi, ne lažni biseri in saj veš drago dekle, ne dam se. Ja, prebliski, ki ne želijo biti vkalupljeni, kričijo in iščejo svojo pot, tam nekje, nekoč ....so seveda tudi spomini, a kot mi je sine zapisal v čestitki za praznik Dan žena - ... ker je dovolj močna, da gre naprej in ker ne dovoli, da bi živela le od spominov ... je še kako resnično.
Ajda,popolnoma se strinjam z Nuško v tvojem prepletanju misli in spominov.Čudovite besede ti je sinko napisal na čestitko,vedno jih upoštevaj! lp,adisa