Ja, človek ve, Pesnik odgovarja.
Beseda.
:)
Tudi še pred Ničem je bila.
Ker niča ni. Še pred Pesmijo, Mislijo, še pred Ponosom, sploh pa še veliko pred Svobodo. Je bila Beseda.
Uf, mi je všeč tvoj odgovor, Svit!

LPKočijaž

No,pa se igrajva.Štejemo,1,2,3...9,naj bi bilo devet števil,toda vse se z
10 začne znova, od kje smo vzeli O,torej O JE.

La, seveda 0 je, zato pa obstaja ničla kot število.. Preneseno to pomeni, da 0 ponazarja nekaj, česar ni. nič=0.
Torej niča ni, v bistvu pa je, ker če ga ne bi bilo, ga ne bi znali poimenovati, torej ga ne bi prepoznali.
Če z Besedo rečemo NIČ, torej- tega ni. Ni ničesar. Tudi Niča ni. To, da je bila najprej Beseda, sva se pa že zmenila.
Če pa nič ponazorimo z matematiko, potem je pa to drugače. Potem je. Število, ki npr. loči količino 13 od 103. Al kako?

Samo zame je Beseda nad Številom. To pa zmeraj. in če lahko govorim, ne štejem...
A si mislil tako igro? :)
LP Kočijaž

Bom nadaljeval,ni tako preprosto kot se zdi.To z računstvom delno drži.
Ne bi pa postavljal Besedo nad Število.Tukaj je kljuka.
DIHANJE.Vdihnem,začnem živeti v trirazsežnostnem svetu,izdihnem,zapustim ta svet,do takrat,pa vede ali ne diham.To je podobno šivanju,vdihi-izdihi so cvirn.Vdih-vzrok,izdih,posledica in ti vežejo
dve polovici hlačnice,toda brez igle šivanje ni mogoče.To je točka za transcendenco,kajti igla naredi luknjo za nit.Meddihi so stanja,ko ni akcije,
ne reakcije,je stanje ONKRAJ,ki vedno le za hip sega čez tridimenzionalno,
to imenujem NIČ.Naj bo za zdaj dovolj,da ne pregori komu kakšna varovalka.

Ne bo pregorela...
Pa saj sva na istem bregu. Se mi zdi. Nič ti ne nasprotujem. Pravzaprav je Nič tak, da Je ali ga ni. Relativnost. Zdaj pa konec :)), prav.

Kot Resnica. Resnica ni ena.
LP Kočijaž

Heh, no, da vaju malo vrnem...res globoko sta zabredla :))

Jaz se pri takšnih in drugačnih vprašanjih, kaj je bilo prej in kaj potem, še zmeraj najraje oprem na Platonovo teorijo. Najprej je ideja. Lahko tudi ideja besede. In ker je ideja nekaj abstraktnega, metafizičnega, je pravzaprav zelo blizu niču. Ali pa že kar nič. Iz ideje potem nastanejo naši realni pojmi, za katere je potemtakem čisto vseeno od kod in od kdaj izvirajo. Pred njimi je zmeraj ideja. Hmmm.

Bolj mi je všeč vprašanje: Kaj in zakaj je umetnost? Čemu je namenjena?

Ste že kdaj pomislili na to, da je v umetnosti dovoljeno pravzaprav vse? Da umetnost ne pozna meja? Torej? Ja, umetnost dopušča svobodo. Svoboda. Nekaj, po čemer človek nenehno hrepeni. Mar poznate koga, ki si ne želi svobode? Seveda ne. V svetu polnem omejitev, pravil in določil je svoboda nekaj božanskega, umetnik pa genialni iznajdljivec, ki se zateka v ta odprti svet. Brez pravil. V svet umetnosti. Svoboda. Zato ustvarjam. Lahko sem prevarant, morilec, nemoralnež,…Kdorkoli in karkoli. Vse je dovoljeno. In zato umetnik pravzaprav tudi je goljuf. Rodi se goljuf. Sposoben je pretentati čas in svet pravil, v katerega je postavljen. Sposoben je zbežati tja, kjer ni prepovedi. Sposoben je tega, česar neumetniku ni mogoče doumeti. Ubogi so tisti, ki priznavajo sprijaznitev. Ko ustvarjam, se mi ni potrebno ničemur podrediti, ničesar upoštevati. Svoboda. Očiščenje. Katarza. Katarza, ki jo lahko doživi samo umetnik. On in izključno samo on. V trenutku svobode. V trenutku ustvarjalnosti. Ko je lahko vse, kar si poželi. Ko se lahko znebi vsega, česar ne mara. Na kakršenkoli način. Prostih rok. Popolno očiščenje. Zato je katarza samo privilegij ustvarjalcev. Kako neki naj bi jo doživeli bralci, gledalci, poslušalci? Saj so vendar sprejemniki. Potemtakem se lahko samo »umažejo« z motivi, temami, doživetji, s takšnimi in drugačnimi spoznanji in občutki, ki jih pridobijo ob prebiranju umetnine, ki lahko na sprejemnika nedvomno vpliva karseda blagodejno in pozitivno. To pa je tudi vse. Bralec se ne more ničesar očistiti, z umetnino se lahko samo identificira, kar pa nikakor ne more biti katarza. Pojem, ki ga lahko povezujemo samo z umetnikom. V trenutku navdiha. V trenutku razdajanja. Katarza ali brezmejna umetniška svoboda. Razlog, zaradi česar ustvarjam.

Lep pozdrav,

Pištin

Ahmm, samo še tole, Kočijaž, Resnica je samo ena in edina! Če sta dve, je ena od njiju zagotovo Laž!

Pozdrav :):):)!!! gabriel s

Pištin, dobro si napisal in skoraj v vsem se strinjam s tabo, vendar ... ja, tisti skoraj. Da je katarza samo privilegij ustvarjalcev. Tole pa že diši po narcisoidnosti. Pa nočem reči, da si ti narcisoiden. Ampak ideja (torej nič :)) o tem pa je! Le koliko privržencev, oboževalcev, navdušencev in še kakšnih ...cev bi imela umetnost, če ne bi tudi sprejemniku nudila katarze? Gre kvečjemu za to, da ni vsak sprejemnik odprt ali docela odprt za umetnost ali vsaj za 'pravo' umetnost ne (primerjalno s holivudom, recimo, za katerega so odprte široke množice).
Če ponazorim. Janez Menart, Otrok. Ko jo berem, sem mati, ki se boji otroka, ki si ga ne upa imeti. In sem otročič, zarodek, ki jo roti, naj mu pusti živeti. Lijem solze zanj, ki je tako željan tega sveta, in zanjo, ki ji je odveč (svet in tudi otrok). Preberem, se zjočem (to je pač en način katarze, ne posplošujem) - in to je to. Dosti več od le identifikacije, kjer si rečeš, aha, to je pa tako kot pri meni.
Po tvoji logiki bi ljudje, ki so umetnost sicer sposobni prepoznati, dojeti, začutiti, niso pa je sposobni ustvarjati, nikoli ne doživeli katarze. To je pa že skoraj tako, kot če bi prepovedal orgazem. (Malo pretiravam in se hecam, da ne bo zamere.)
Kerstin

Gabriel, saj se strinjam s tabo, Je ena Resnica, ampak samo tista, pisana z veliko...Da se razumemo, ne mislim niti na boga, niti na naravo in ne na norme, nobenih takih klišejev. Pač Resnica, tisto notri, kar čutimo!

Ampak majhne resnice, resničice, tiste vsakodnevne, teh pa je več. Pravzaprav ima vsak svojo. Vprašanje Tolerance je to. Če bi bilo več tega osnovnega sprejemanja, dopuščanja in manj moraliziranja, zaničevanja in preprečevanja zaradi egoizma, bi se imeli lepše. Izognili bi se raznim banalnostim pa tudi vojnam, moriji, lažem, hinavščini, zahrbtnosti, prepirom, in vsemu, kar je takega...
Se ne strinjaš?

Pištin, s tabo se pa popolnoma strinjam. Katarza je res stvar ustvarjalca, tisti pa, ki samo sprejema, dobi preko ustvarjalčevega dela samo idejo, osnovo... in potem lahko - mogoče, če hoče- razmišlja naprej in šele od tu naprej ima možnost za lastno katarzo - če seveda dela na tem naprej...
Tako da, Kerstin, tako je, tudi s tabo se strinjam.

To so tiste Resnice in resnice, pa resničice. Dopuščajmo si jih. Eno, tisto edino smo itak sprejeli. Pa še to vsak - samo zase!
:)
Kočijaž

Saj sem že rekel,lahko delamo kar hočemo,a ni vse kul,anarhija že ne.

Ja, Kerstin, pojem katarze zna biti oz. je zapletena zadeva. Če jo pripišemo samo sprejemnikom umetniškega dela kot nekakšno doživetje, spoznanje, spremembo v duševnosti sprejemnika ob stiku z umetnino, je problem v slovenskem prevodu te besede.
Še zmeraj trdim, da se bralec težko česa očisti. Verjetno nas umetnina kot sprejemnike lažje s čim napolni. Vsaj mene.
Da lahko veliko daš, dobro in kvalitetno ustvarjaš, je potrebno veliko sprejemati, brati. In tudi tu se kaže to, o čemer razmišljam. Branje je zgolj sprejemanje, ki prav tako nudi užitke, ki jih v primerjavi s pisanjem nikakor ne podcenjujem. Toda branje me le polni, pahne k doživljanju in razmišljanju. Le s pisanjem pa se lahko zares očistim.

Seveda obstaja tudi medicinska teorija katarze, ki temelji na očiščenju odvečnih "sokov" iz telesa, k čemur lahko potemtakem štejemo tudi jok, do katerega nas pripravi kakšna pesem, film, gledališka igra...
Ampak vseeno, zame je katarza lahko samo nekaj metafizičnega, nekaj, kar doživljam ob ustvarjanju.

No, in da ti vrnem hudomušnost ;)
Veliko je ljudi, ki so ljubezen sposobni prepoznati, dojeti, začutiti, niso pa sposobni doživeti orgazma, heh.

Lep pozdrav!

Pištin