Misli so me popeljale v morda napačne vode, kaj vem...
morda tista, ki se ji reče občutek krivde, slabe vesti, ne storiti
korak...
in sprašujem se , le zakaj ne, če želiš, če je v tebi tisto ....
uhhh.......
pesnik je pesnik, čeprav je "pero orožje" še vedno ni vojak, ki na povelje (četudi notranje) navali in osvoji (tudi če bi res hotel), morda je izpolnil že navdih :), ki se je zelo lepo udejanil lp dani
Ajda, Svit, Anja, Dani, vsi pišete poezijo in veste, kot jaz vem, da je tista prava pesem kot krik, ki razpara nebo, kot puščica, ki zadane jastreba srce v preletu navdiha ... In ves navdih, ki se godi v meni, okrog mene, postane del jastreba, ko ga zadane .., naravnost v srce ... Navdih je tista puščica, ki jo imamo vsi mi in če se navežem na Danija, še vedno nismo vojaki osvajalci, če jo spustimo iz loka in postane smrtni del prekrasne ptice impresije ... Hvala za vaše komentarje :)!
Ja, in zato te rada berem, ker tvoje pesmi niso kot lutke v izložbi, popolne v svoji lepoti, a mrtve, tvoje pesmi živijo in se dotaknejo bralca in to je tisto, kar da žlahtnost in seveda priznanje pisočemu.
Super si predstavil tisti drugi obraz ženske...no vsaj jaz tisto Njo poleg Nje vidim tako. Je tista Ona stoječa v prvi vrsti, bi ji rekla "bojevnica", ki ščiti tisto Njo, ranljivo, nežno in polno ljubezni, skrito v oklepu.