Forum
- Datum objave:
19. 03. 2008 ob 22:17 - Spremljaj
- Število komentarjev: 4
- Piše: Zalka Grabnar
_LI.jpg "Zalka Grabnar")
- Ostale teme tega avtorja
- Prebrano 817 krat
Meta- Zgodba o letenju
Pozdravljena Meta.
Misel tvoje pesmi mi je postala šele sčasoma jasna. Potem sem razmišljala, da je morda namen, saj do ugotivtve, ki jo na koncu napišeš, namreč odtujenost, vedno rabimo nekaj časa, da to ugotovimo, lahko pa nas takrat prav preblisne.
Igraš se s stereotipi, kot je: črno oglje, bele peruti, letenje, široko nebo, črni vranec, cigani, ogenj ... Vsak od teh sterotipov prinaša svoje sporočilo. Vemo, da pomeni bela - nedolžnost, črno- temačnost, tujost ..., peruti - svobodo, ogenj - močno čustvo itd.
Težko rečem, kaj na mene ne deluje, lahko pa rečem, da mi pesem naredi dvojni vtis, enega dobrega in enega ne tako dobrega. Če je tako, vedno razmišljam, kaj je tisto, kar me moti. Pri tvoji pesmi bi rekla, da gre za nekakšno nespretnost zapisa, neko težo, nekaj kar se težo prebavi .... Mogoče zaradi množice stereotipov, mogoče zaradi kratkega stiha, mogoče zaradi rime ... Nisem eksperimentirala, ker se mi zdi, da je potrebno kar nekaj poskusov. Zagotovo bi se zdi zanimivo, če bi rime skrila v verze. Torej, da bi se pesem rimala, a ne klasično na kocu verza. To bi ji gotovo prineselo svežino ali pa drugačnost, ki je trenutno ne čutim. Mogoče bi kje poskusila še izčistiti metafore, morda kje kaj skrajšati? ( to mi je sicer vedno težko predlagati, a dostikrat pride ven super pesem, ko jo oklestimo balasta) Ampak je fajn, če sama klestiš. Jaz težko razsojam.
In še na koncu pesmi je precej neučinkovita rima oči- si. To pa zagotovo lahko rečem, da je neučinkovito in je potreben dober premislek, kako sporočiti isto in zaključiti pesem z bolj posrečeno besedo kot je "si".
Sem se kar razpisala. Nekaj je v tej pesmi, a je še precej skrito. Menim, da se splača iskati.
Želim vse dobro!
Lp,
Zalka
Misel tvoje pesmi mi je postala šele sčasoma jasna. Potem sem razmišljala, da je morda namen, saj do ugotivtve, ki jo na koncu napišeš, namreč odtujenost, vedno rabimo nekaj časa, da to ugotovimo, lahko pa nas takrat prav preblisne.
Igraš se s stereotipi, kot je: črno oglje, bele peruti, letenje, široko nebo, črni vranec, cigani, ogenj ... Vsak od teh sterotipov prinaša svoje sporočilo. Vemo, da pomeni bela - nedolžnost, črno- temačnost, tujost ..., peruti - svobodo, ogenj - močno čustvo itd.
Težko rečem, kaj na mene ne deluje, lahko pa rečem, da mi pesem naredi dvojni vtis, enega dobrega in enega ne tako dobrega. Če je tako, vedno razmišljam, kaj je tisto, kar me moti. Pri tvoji pesmi bi rekla, da gre za nekakšno nespretnost zapisa, neko težo, nekaj kar se težo prebavi .... Mogoče zaradi množice stereotipov, mogoče zaradi kratkega stiha, mogoče zaradi rime ... Nisem eksperimentirala, ker se mi zdi, da je potrebno kar nekaj poskusov. Zagotovo bi se zdi zanimivo, če bi rime skrila v verze. Torej, da bi se pesem rimala, a ne klasično na kocu verza. To bi ji gotovo prineselo svežino ali pa drugačnost, ki je trenutno ne čutim. Mogoče bi kje poskusila še izčistiti metafore, morda kje kaj skrajšati? ( to mi je sicer vedno težko predlagati, a dostikrat pride ven super pesem, ko jo oklestimo balasta) Ampak je fajn, če sama klestiš. Jaz težko razsojam.
In še na koncu pesmi je precej neučinkovita rima oči- si. To pa zagotovo lahko rečem, da je neučinkovito in je potreben dober premislek, kako sporočiti isto in zaključiti pesem z bolj posrečeno besedo kot je "si".
Sem se kar razpisala. Nekaj je v tej pesmi, a je še precej skrito. Menim, da se splača iskati.
Želim vse dobro!
Lp,
Zalka
Zalka, tvoje misli je zelo zanimivo brati, ker si sposobna videti stvari z večih koncev. In jih znaš tudi utemeljiti. In všeč mi je, da si tako brezkompromisna. Kritika včasih tudi malo zaboli, a ne za dolgo. Hvala. Ja, res je, igram se s stereotipi. Ali pa to sploh so? Mogoče hočem (občasno) biti samo jasna...kajti vsak ve, kaj pomeni npr. bela barva...Nimam se za veliko pesnico, ampak za, recimo, zapisovalko trenutkov. In tudi ta pesem je opis trenutka. Lahko bi se iz tega rodil tudi haiku. Vendar sem izbrala formo zgodbe - zgodba o padanju v globino. Malo sem jo že oklestila, vendar je ne mislim več. Naj bo, kakršna je. Seveda pa si jo bom ogledala tudi skozi tvoje oči.
Hvala Meta, za tvoje misli o mojih komentiranjih. Poskušam ... tudi sama se s tem učim in brusim. Nikogar ne želim degradirati, se pa rada spomnim na Moliera, ki je v Ljudomrzniku Alcestu položil v usta: "Človek je lahko popoln, stihe pa dela slabe." In s tem si je (Alcest) nakopal kup težav in ljudi, ki ga niso marali. Verjetno poznaš komad ...
Pisanja se vedno lahko učimo in ga izboljšamo. Predvsem se lahko učimo, kako brati, da prepoznamo, kaj je dobro in kaj ni. Kritike je vedno boleče brati, če so dobre ali slabe. Utrditi se je potrebno in potem poiskati in srkati le tiste drobce, ki nam pomagajo. Veliko načinov je, s katerimi lahko pesem izboljšamo ali pa vsaj poskusimo. Tvojo pesem bi lahko napisala tudi v obliki gazele, soneta, sama omenjaš haiku.
Res je, da se pesem rodi, ampak čas za vzgojo pesmi je tudi potreben.
Ja, pa še nekaj! Avtor ima vedno pravico spreminjati svoje stvaritve. Nič ni dokončano, dokler ne dokončamo biološko :-)
Pri Zgodbi o letenju se mi zdi raba stereotipa (ki je sicer lahko zelo dolgočasna) upravičena. Mislim, da se je potrebno igrati s strukturo, ustrojem pesmi, da bi bolje tekla.
Lp,
Zalka
Pisanja se vedno lahko učimo in ga izboljšamo. Predvsem se lahko učimo, kako brati, da prepoznamo, kaj je dobro in kaj ni. Kritike je vedno boleče brati, če so dobre ali slabe. Utrditi se je potrebno in potem poiskati in srkati le tiste drobce, ki nam pomagajo. Veliko načinov je, s katerimi lahko pesem izboljšamo ali pa vsaj poskusimo. Tvojo pesem bi lahko napisala tudi v obliki gazele, soneta, sama omenjaš haiku.
Res je, da se pesem rodi, ampak čas za vzgojo pesmi je tudi potreben.
Ja, pa še nekaj! Avtor ima vedno pravico spreminjati svoje stvaritve. Nič ni dokončano, dokler ne dokončamo biološko :-)
Pri Zgodbi o letenju se mi zdi raba stereotipa (ki je sicer lahko zelo dolgočasna) upravičena. Mislim, da se je potrebno igrati s strukturo, ustrojem pesmi, da bi bolje tekla.
Lp,
Zalka
Zalka, razmišljala sem, ali te je mogoče zmotil tisti del, ki govori o vrancu (nekako dve kitici - vizuelni izgled pesmi je mišljen sicer nekoliko drugačen, vendar nisem znala zacementirati treh presledkov pred vsako drugo kitico). Glej, ta ritem, ki je nekako netekoč, sem pustila zavestno - da lahko občutim to cincanje, nihanje, zastoje, sunkovite premike - v odločanju za-proti). Jaz to tako doživljam. Drugače pa veliko razmišljam in medim svoje zapise, tudi spreminjam.
Mej se in deli z nami svoje znanje še naprej.
Mej se in deli z nami svoje znanje še naprej.
http://www.pesem.si/article.php?blog_id=4093
Tale vranec je meni sicer silno všeč. Morda bi le popravila arhaično zaporedje besed ... Ampak zdaj se lahko zgodi, da bom oblikovala pesem po svojem okusu. Nikakor se ne smeš upogniti, če se tebe ne prime!
Eden od teh stihov je: "Še globje, na dnu teh tolmunov,/se temni prepadi pno,"
Moj zapis, ki ga je seveda za popolno dojemanje razlike treba brati v celi pesmi:
Še globje, na dnu teh tolmunov, / se pnejo temni prepadi.
Zdi se mi, da tako obrnjen stavek tudi poveča dramatičnost, poetičnost pa ni zmanjšana.
In še tale del :
Jaz pa ne morem za njim,
svoja krila bela zložim,
ob robu svetov sama slonim,
hrepenim oditi za njim,
pa se bojim, pa se bojim.
Zadnji stih je po mojem okusu dober, saj gradira ali pa odmeva od temnih prepadov. Rime se mi pa ne zdijo preveč posrečene. S tem se lahko veliko igraš in iščeš podtone v različnih verzijah. Napr:
Jaz pa ne morem za njim.
Bela krila zložim.
Sama. Ob robu svetov
hrepenim.
Oditi za njim?
Pa se bojim, pa se bojim!
In imaš še mnogo, mnogo možnosti. Že s samo uporabo ločil lahko spremeniš učinek in ritem ... Poudariš zgodbo ali čustva, povečaš napetost ... Igraj se. Zabavaj se s tem. Išči. Zdajle sem se spomnila prav na pesem, ki sem jo napisala o tem. He, he, moram še malo svoj ego vklopit. http://www.pesem.si/article.php?blog_id=737
Vse dobro!
Lp,
Zalka
Tale vranec je meni sicer silno všeč. Morda bi le popravila arhaično zaporedje besed ... Ampak zdaj se lahko zgodi, da bom oblikovala pesem po svojem okusu. Nikakor se ne smeš upogniti, če se tebe ne prime!
Eden od teh stihov je: "Še globje, na dnu teh tolmunov,/se temni prepadi pno,"
Moj zapis, ki ga je seveda za popolno dojemanje razlike treba brati v celi pesmi:
Še globje, na dnu teh tolmunov, / se pnejo temni prepadi.
Zdi se mi, da tako obrnjen stavek tudi poveča dramatičnost, poetičnost pa ni zmanjšana.
In še tale del :
Jaz pa ne morem za njim,
svoja krila bela zložim,
ob robu svetov sama slonim,
hrepenim oditi za njim,
pa se bojim, pa se bojim.
Zadnji stih je po mojem okusu dober, saj gradira ali pa odmeva od temnih prepadov. Rime se mi pa ne zdijo preveč posrečene. S tem se lahko veliko igraš in iščeš podtone v različnih verzijah. Napr:
Jaz pa ne morem za njim.
Bela krila zložim.
Sama. Ob robu svetov
hrepenim.
Oditi za njim?
Pa se bojim, pa se bojim!
In imaš še mnogo, mnogo možnosti. Že s samo uporabo ločil lahko spremeniš učinek in ritem ... Poudariš zgodbo ali čustva, povečaš napetost ... Igraj se. Zabavaj se s tem. Išči. Zdajle sem se spomnila prav na pesem, ki sem jo napisala o tem. He, he, moram še malo svoj ego vklopit. http://www.pesem.si/article.php?blog_id=737
Vse dobro!
Lp,
Zalka
Komentiranje je zaprto!