Pesem je napisana bolj kot proza in ne poezija , samo to. Si me prehitela, sem mislila popravit:). Seveda je odločitev avtorice, kako bo pesem ponudila v branje.
Ocenjevanju tovrstnih čustvovanj se ozogibam,že to "ocenjevanje",je sploh neprimerno.V tvojem primeru,ljubo dete,pa je treba narediti izjemo, saj si s čistimi besedami izrazila to kar vsi rabimo,lepo,brez odvečnega okraševanja.Prav sramežljivost me objame ob iskreni izpovedi,opogumljam te.
No, tu bi se lahko kresala mnenja, Ajda, sama menim, da je najoriginalnejša pri tej pesmi oblika zapisa ...
O pesmi sami se ne bi rada razpisala, ker je avtorica res mlada in to se vidi tudi iz njene pesmi. Nočem reči, da je pesem slaba, zrela pa tudi še ni. Nekako pritegnem Svitu, čeprav se ne strinjam z vsem, kar je napisal, a v nečem ima prav. V zadnjem delu zadnjega stavka: " ... opogumljam te."
Svit, saj ne zameriš, kaj?
Draga Black flower, menim, da si na poti, ko bo tvoj smisel za poezijo začel zoreti, preddispozicijo gotovo imaš. Predlagam ti, da si prebereš knjigo Rainera Marie Rilkeja, Pisma mlademu pesniku in Pisma mladi ženski. To je "must" za vsakega, ki želi pisati poezijo in se v njo poglobiti. Knjiga ti bo odprla povsem nove poti razmišljanja. Knjižica pa je sicer tanka ... Nekje v njej piše: »Ne pišite ljubezenskih pesmi; izogibajte se spočetka oblikam, ki so preveč utečene in običajne: te so najtežje, potrebna je velika, zrela moč, če hočeš dodati kaj svojega tam, kjer obstaja veliko dobrega in deloma sijajnega izročila.«
In, če se razmisliš, kako si zapisala, kar si zapisala, že nekako korakaš proti tistemu, da postaneš originalna in svoja. To pa je v poeziji dobrodošlo, to pravzaprav "dela" poezijo.