Zrastel sem iz upornika,zapustil dom,starše in šel iskat odgovore na svoja
vprašanja.Zapustil red,norme,živel pod milim nebom,spal pod krošnjami
in sijem zvezd,v kleteh,luknjah,kozolcih,in kot "delomrznež" bil večkrat
zaprt,nosil dolge lase in se pazil,da me "kmetje" niso na silo ostrigli.V torbici sem nosil zvezek in vnaj pisal pesmi,od tega je minilo 40 let.Seveda sem preizkusil skoraj vse medikamente do obisti in čez,bil večkrat na robu med tu in onstran.Takrat se mi je dobesedno "odprlo nebo",izkusil sem duhovno plat Življenja,jaz,ki sem zrasel v ateizmu,kar se je izkazalo kot prednost,saj nisem gradil na religioznem vzorcu.Kot galeb
Jonatan sem zapustil jato,prizkusil transcendentno in se utrjen vrnil nazaj
v prepirljivo jato.Zdaj marljivo negujem dišavni vrtiček v templju svojega
srčka.Opustil razvade in uničujoče strasti,sem discipliniran,kolikor je mogoče razumevajoč Učenec neverjetnega Življenja.V TVOJI pesmi pogrešam zlato nit,morda je skrita v zanikanju,ne vem,tvoj slog mi je všeč,izogibaš se dolgovezenju,podobno piše Nuška Golobič.No,vidiš,takole me je vzpodbudila tvoja pesem,hvala,naj bo mir.