Ja,mlake,ribniki,kali,sam sem imel kar nekaj zanimivih videnj.Pri
tvojem
opisu pogrešam večjo izraznost.Kot iver v očesu me zbada"obris
želvice",
ki plava po zrcalu luninega obraza.Mar ni želva konkretno telo,ki s
svojo
pojavnostjo spremni obstoječe dogajanje,prav dramatičen poseg se
zgodi,
v tisti kontemplativni negibnosti oživi čar premikanja.Evo en moj
primer.
V mlaki med trsi
vibajoča kača
luni zguba obraz.
:) iskrena hvala za komentar. Če kje, ga potrebujem tu, ko se začnem vrteti v krogu. Haiku mi je najljubša pesniška oblika, pa se me drži tisto: "Kar imam najraje, najbolj zmečkam." Skušam slediti stari definiciji, ki pravi - haiku je trenutek v naravi (ne sme vsebovati metafor ali kaj podobnega, še manj osebnost). Tak način razmišljanja / opazovanja, me vsaj nekoliko odtegne iz sebe in je vse dobro. Potem tak trenutek doživim in - ne najdem besed. Ko / če mi bo uspelo najti boljši približek, bom objavila pod istim naslovom :). Hvala za dober haiku, zdaj me je spreletelo, morda pa moram malo več delati na kontemplaciji. lp Danica
Komentiranje je zaprto!
Imate vsaj eno nujno obvestilo! Želite pregledati obvestila?
Ste prepričani, da želite zapusti stran? Vse spremembe bodo zavržene!