Jože k..zakaj si umaknil tvoje pesmi?Z vsem ,kar ti je Kanika napisal,se strinjam tudi sama.Ocenjevanja ne jemlji tako boleče,vsak sam najbolje ve,koliko mu pesmi pomenijo.Ocenam navkljub vstrajaj in piši...!

lp,adisa

g. Jože k. pogrešam vaše, meni tako lepe pesmi. Tako preproste in razumljive, ki so izražale toplino in dogajanja v vašem prekmurju, o štorkljah in druge. Kaj vas je tako prizadelo, da ste jih umaknil?
Če ste morda užaljen zaradi enega ali dveh bralcel, ne morete prikrajšati vseh, ki vaše pesmi radi beremo in so nam všeč.
Upam, da jih boste ponovno objavil.
Lp Neža

Jože K., ja tudi jaz sem veliko svojih pesmi zbrisala, ker so se šopirile, saj veš, kakšne ocene;) da ne boš mislil, da to počneš samo ti:), a sem še vedno tu in saj veš, okusi so različni, verjamem pa, da zaboli, če si na pesem na nek navezan, povezan, da ti je zelo ljuba in dobiš občutek, da so ranili tebe in seveda še tistega, kateremu so misli namenjene. V bistvu pa to ni tako pomembno, da bi se ti zaradi tega sesul svet. Zato ne odidi, ker veš, da pišeš poezijo iz duše in da so pesmi tako kot si omenil sam, drugje lepo sprejete in kot je zapisala Neža, ne prikrajšaš tistih, ki te radi berejo.
lp, ajda

Tole bo še bolj čuden komentar, kot sem na hitro odtipkala kakšnega prej. Ravno tu sem najbolj "pritegnjena" zraven.
Sem ena tistih, ki so v svojem življenjskem okolju desetletja prislilno skrivali svoje pisanje, to se vidi - ne v pisanju, pač pa v mojih reakcijah. Ocene, ki jih dobivam, so pa višje, kot bi si jih upala sanjati.
Ravno tu - oprosti Jože k., ker sem prilepila svoja osebna doživljanja in občutenja - sem začela doživljati ta drugi pesniški svet kot nakaj, kar ni le - oprostite, pesniki, ki berete - "blodnja, kamor nekateri gredo" ... Pri meni je imelo okolje svojo moč.
Eh, Jože K., če boš to kdaj prebiral - lepo prosim, ne oziraj se na okolje, s svojo poezijo pa MORAŠ ven, MORAŠ in si to ti in je to to in je to vse.

Hvala portalu pesem.si, da je.
Danica

Dragi Jože K. Adisa, Neža, Kanika, Dani, Ajda, dragi vsi!

Kritika je del objavljanja. Dejstvo je, da je ta portal zasnovan tako, da z ocenami že dobimo nekakšno kritiko. S forumom smo pridobili tudi možnost, da napišemo svoje mnenje.
Vsi smo občutljivi na kritiko, ne samo pesniki, vsi! Za pisoče pa je odziv bralcev dragoceno učenje. Če si ne želimo bralcev, potem ne objavljamo. Bralec ima vso pravico, da oceni naše pisanje. Tudi bralec, ki drži v rokah knjigo, je kritičen! Če mu ni všeč, jo odloži in si misli svoje, ko pa izmenjuje mnenje z drugimi bralci, mimogrede navrže: » Ah, tista zbirka je zanič, ne kupuj. Brez veze … Le kako so lahko izdali tako s*****. « Ne verjamem, da se še niste pogovarjali o kakšni knjigi, kako se jo splača prebrati ali pa sploh ne in ta pogovor je neznosno lahkoten … Pri objavljanju se ti lahko zgodi, da te »obdela« še kakšen literarni kritik, ki je profesionalno neprizanesljiv, kritika pa je lahko objavljena v časopisu, radiu in TV, da doseže najširši krog literarne publike.
Predvsem se moramo zavedati, da s(m)o tukaj zelo prizanesljivi z ocenjevanjem. In čem nam zdrsne ocena pod 4, smo že čisto iz sebe. Dejstvo pa je, da je tukaj ogromno pesmi, ki so komaj za dvojko. Koga slepimo in komu delamo medvedjo uslugo s predobrimi ocenami? Sami sebi! Če sem deležna odlične ocene prijateljice, mame, moža, sestre ipd, so to le redko ocene, ki kaj veljajo. Mama ne bo kritizirala svojega otroka, navdušena je nad vsako stvaritvijo, podobno je s prijatelji in drugimi, ki jih poznamo na osnovi krvi ali čustev. Le redko kdo je sposoben realno oceniti, če ima pesnika rad.
Tu je še nek drug neartikuliran fenomen, ki ga vsi uporabniki tega portala poznamo in se ga seveda tudi bojimo: »Ti meni, jaz tebi.« Torej, če ti meni daš slabo oceno, bo doletela tudi tebe. In iz tega izhajajo tako dobre ocene tudi za zanič pesmi. In iz tega izhajajo slabe ocene za pesmi, ki so dejansko dobre.
Sama sem brisala tri svoje pesmi; eno, ker je bila nerealno slabo ocenjena in dve, ker sem videla, da enostavno še nista dovolj dobri in čakam, da bom videla, kdaj bo misel toliko dozorela, da ju bom lahko izboljšala. Seveda vem, da bi lahko izboljšala še marsikatero, ki je že na tem portalu.
Pisala sem že, da so najslabše najboljše ocene, ki ne povedo, zakaj. Menim, da je tukaj veliko pisočih, ki enostavno ne vedo, kdaj in zakaj je njihova pesem dobra. Tudi ne vedno, kdaj in zakaj je njihova pesem slaba. In če se še tako sklicujemo na čustva in terapevtske dejavnosti, ki jih je pesem opravila, nič ne pomaga, če pesem ne naredi literarnega vtisa na bralca.
Pesem je res naš otrok, a tudi naše otroke v šoli ocenjujejo, če jih imamo še tako radi, dobijo v šoli, če niso dovolj dobri, slabo oceno. In s tem se zagotovo ne sprijaznimo! Otroka naženemo, da se uči, pomagamo pri nalogah itd. Ko pesem pošljemo v svet (objavimo), ji pustimo, da živi po svoje. Seveda ji lahko pomagamo, tako, da jo popravimo. In ali ni tudi z otrokom tako? No, nekaj podobnega.
Svetujem vsem, da potem, ko izlijete čustva, začnete gledati na besedilo nekoliko bolj tehnično. Ne navezujte se na besedne sklope. Ne bodite zaljubljeni v svoje besede. Naj se menjajo, obračajo, dodajajo, odvzemajo, naj se to dogaja nekaj časa, nekaj dni, tednov, mesecev, let … Opustite rabo pogovornih sklopov besed, ki izpadejo v pesmi nepesniško, banalno, pravzaprav zanič! Bodite kritični do svojega pisanja, ne objavite ga takoj. Če je vpleteno globoko in intenzivno čustvo, ki traja dlje (žalovanje, ker nas je nekdo zapustil, žalovanje za umrlim, sveža zaljubljenost, sveža užaljenost …) potem je dobro, da tiste pesmi počivajo vsaj par mesecev, včasih pa tudi leto ali dve. S tem ne boste nič zamudili! Pesem boste čez čas z začudenjem prebrali, se čudili, da ste res avtorji, lažje jo boste ocenili s časovno distanco in tudi popravljali. Občutek, ki ste ga dali v pesem bo ostal, oz. se bo obnovil, a razum bo delal bolje in pesem bo dozorela. Sem in tja pa se zgodi, da se boste začudili, kako dobra je kakšna pesem in tista je verjetno res za objavo.
Potem bo lažje sprejeti tudi kritiko, saj ne gre za kritiko vaših čustev, temveč gre za kritiko vašega zapisa! Ko človek v navalu čustev napiše pesem in jo takoj objavi, ocene pa so slabe (upravičeno) seveda boli še bolj, kot bi bolelo, če smo tista čustva že prerasli.

Vse skupaj se sliši grozno hladno. Vem. Tudi sama sem prehodila težka pota sprejemanja kritike in vem točno, kako je. Še vedno sem občutljiva na kritiko, vendar pa zdaj vem, kdaj jo upoštevati in kdaj ne. Vem, kdaj ima kritik prav in kdaj se lahko samo posmehnem kakšni pripombi, oh, kako lepo. Prav res, če mi nekdo ne zna pojasniti, zakaj je pesmica takooo lepa, se mi zdi prav trapasto. Še bolj trapasto je, če nekdo reče, a res, a to se ti je zgodilo?

Pri dajanju kritike ne bodite čustveni in prijazni. Bodite konstruktivni, da bo pesnik vedel, kaj vam ne »štima«. Tu šteje samo razum!

In pri sprejemanju kritike prav tako. Šteje razum, čustva pa takrat dajte na stran! Zato, da se bo vaše pisanje izboljševalo. Če boste reagirali čustveno, je to samo polom. Užaljenost ni produktivna. In še, in še, in še …. Pa se mi ne da več pisati. Lahko pa rečem, da se počasi utrdimo, naučimo se razlikovati konstruktivno kritiko od »čveka« in to je največ. Iz tega sledi napredek! Res je najhuje, da si kritiziran, pa enostavno ne veš, kaj je narobe, kako bi bilo boljše, skratka vrtiš se v prazno. A tudi to mine, verjemite. Prisluhnite kritiki in se potem povsem razumsko poglobite v to, kar vam je bilo povedano.

In še … Berite, berite, berite. Izbirajte dobre in priznane pesnike, katerih stil vam je blizu. Ne samo enega, več različnih! Berite več kot pišete.

Najbolj osnovno in obvezno berilo za vsakega, ki piše pesmi pa je: Rainer Maria Rilke, Pisma mlademu pesniku in isti avtor, Pisma mladi ženski.

In na koncu. Vse to, kar sem napisala velja za vse, tudi zame.

Želim lep večer.
Zalka

Hvala za konkretnost, za prizemljitev :) v razpredanjih kar tako.
Danica

Zalka,z vsem se popolnoma strinjam in sem kritiki hvaležna.V tem času sem tudi sama ugotovila,katere ocene so prave in katere podarjene.
Hvala! lp,adisa

Razumem vse mame, prijatelje in znance, ki v imenu ljubezni, spoštovanja ali prijateljstva podarjajo odlične ocene. Kdo te bo podpiral, če te ne bodo oni.
Ni pa mi jasno, kam naj uvrstim tiste, ki čisto spodobno pesem (sodeč po dobrih ocenah drugih bralcev) ocenijo z nizkimi ocenami. Samo zato, da dokažejo svojo moč ???
Je tudi tako ocenjevanje razumno, dobro, pravično, pošteno in potrebno?
Opazila sem, da je večino članov prijavljenih samo zato, da lahko ocenjujejo. Zdi se mi, da igrajo bogove iz ozadja.

Hvala Zalka, veliko stvari, ki ste jih zapisala drži. Po svojih močeh jih bom upoštevala. Kritika je dobrodošla, čeprav je včasih ne razumem.
V glavnem pišem zato, da mi odleže, da iz sebe spravim bolečino. Ko je ve skupaj napisano in ko postavim piko se mi vse skupaj zdi veliko lažje.
Nikoli nisem razmišljala o tem ali je moje pisanje pravilno ali ne. Zdaj o tem razmišljam. Zame je to velik napredek.

Lep pozdrav,
MARIJA

Na začetku se je poblisnilo. Bila je misel, ki se je postopno oblikovala. Potem je prerasla tišino in se začela prelivati v druge misli in vse so se zbohotile v idejo. Tako nekako je nastal pesem.si.
In, ja, nekaj nas je pa res takih, ki smo ga ustvarili. Če je bog iz ozadja, je podoben zvezdnemu utrinku. Ko odsveti, najbrž dan za dnem v temi pometa črne luknje. Namesto, da bi pisal, prebira, tuhta, kako bi besedam omogočil pristnejše življenje ...

Ker se počutim prav ganjeno ob tem čustvenem popotovanju od zamisli do realizacije pesem.si-ja, mi je sladkobnost tako narasla, da moram napisati tole:

Hvala vsem, ki ste verjeli v misel in jo nadgradili s svojimi dejanji.
Hvala vsem, ki se bojujete za zorenje naših pesniških besed.
Hvala vsem, ki ste iz samoopazovanja in svoje pesniške rasti postali konstruktivno kritični.
Hvala vsem, ki objavljate, ki prebirate, ki ocenjujete.
Hvala, ker ste.
Ker smo lahko na tako raznolike načine skupaj.

Bom pa še sam dodal.V zelo kratkem času se je zgodil napredek.Soočanje,
mletje in pripravljenost se kaj naučiti oblikuje značaje,brzda samoljubje.
Prepričan sem,da naša pripravljenost za človečnost in pravičnost dodaja
človeški družini prepotrebne impulze za sodelovanje.