bom kasneje, ko se poigram še z nekaterimi pesmimi:)

Hvala, bo tudi pri drugih pisarijah pomagalo :)
Sicer pa sama zase vem, da mi je prijetneje brati in pisati svobodno oz. moderno poezijo s svobodnimi verzi, samovoljno skladnjo, svojstvenim eksperimentiranjem z jezikom, nejasnostnostjo, skrivnostnostjo, nelogičnostjo ... Ta moderna poezija s takšnimi verzi je verjetno edino mesto, kjer lahko delno pozabiš na slovnico.

Lep dan vam želim.
Gabi

Neodločnost

Sledim senci lastnih drhtenj
Potiho egoistično
Rešujem glas v meni
Uresničim odmikanje od resnice

Solze ...

Nisem modrec

Izberem beg ...

Pri tej pesmi mi je pokazalo /zd)2 in malce me je zmedlo, ker je potiho =po tiho napisano posebej in vsaj jaz, preberem to kot eno besedo in tisto, kar je bilo meni všečno - rešujem glas v meni, mi je prečrtalo meni in napisalo sebi, kar mi ne zveni najbolje, čeprav je sigurno bolj pravilno, a vendar in tu je tista pesniška svoboda ,ki mora biti prisotna pri pisanju pesmi tako kot si gabi ti napisala. Podčrtalo mi je pa tudi besedo egoistično, seveda ne kot napako, ampak morda kot neustrezen izraz, morda bi morala bolj posloveniti (morda napisati sebično, vendar mi ne diši;), je pa seveda zanimivo, kako se lahko spremeni smisel pesmi, ce bi se držal slovničnih pravil kot pijanec plota. In zato se strinjam s tabo Gabi, kar se tiče poezije, seveda je pa še kako dobrodošlo pri pisanju proze, dopisov itd. ... Sem pa seveda dosledna pri uporabi treh pikic ..., ki morajo imeti presledek in se ne tiščati besede;).


lp, ajda

Živjo,
me veseli, da si preizkusila, si vzela čas in mi napisala "poročilo".

Zavedati se moramo, da gre za strojno opremo. Stroji nimajo duše.
Gre za pregledovalnik, ne pa za ukazovalnik! Je zgolj pripomoček!!!


Nočem biti napačno razumljena! Nič nimam proti umetniški svobodi! Toda! Zavedanje svobode je pravo šele takrat, ko poznamo omejitve.

" Naivno je pričakovati, da bomo zaradi vrhunskih superg vrhunski tekači, imamo pa možnost, da to postanemo."


Lp,
Zalka

Se strinjam z Zalko.
Umetniška svoboda ne pomeni "briga me za slovnico", ampak pomeni: vem, da je tako prav a sem se odločil drugače, ker se tako bolje sliši/bere/ima nenavaden pomen ...

Mimogrede, Ajda, "Glas v sebi" se vsekakor sliši veliko bolje kot "Glas v meni". In če bi postavila vejice in pike na svoja mesta, jih ne bi bilo potrebno postavljati meni, ko berem, in bi vedel ali si mislila: Potiho. Egoistično. (staccato) ali Potiho, egoistično. (legato)

LP, G.

Kaj hitro se znajdemo na dveh bregovih in morda napačno razumljeno, briga me za slovnico kot si zapisal. Ne, niti slučajno. Gre le ze občutenja, kako nekaj doživljaš ko napišeš, četudi je še tako pravilno glas v sebi, ne zmorem napisati tako. Če bi popravljala, bi imela občutek, da sem odtrgala sebi košček tkiva, če me seveda lahko razumeš, kaj hočem povedati. In v tej kratki misli, če bi lahko temu tako rekla, nisem niti razmišljala, da bi bilo potrebno postavljati kakšna ločila, ki bi se mi zdela kot vsiljivci. In če razpredam še dlje, a je pesem, ki je podrejena vsem slovničnim pravilom, poslastica , pridobi na kvaliteti, čeprav je njena vsebina prazna? No, to sem napisala malce karikirano. In veliko mnenj se je že kresalo okoli tega ali je prav, da se pesmi dajo lektorirati, preden se jih objavi, ne mislim npr.na netu? Ne gre seveda za grobe slovnične napake, ampak tisto svobodo, ki jo slavisti seveda ne dopuščajo in se togo držijo pravil matere slovenscine, za ceno? In če grem še dlje, vsak profesor ni dober pedagog etc. ... pa smo spet na začetku. Vseeno hvala za tvoj prispevek Gregor, bom napisala približno tako kot Svit , naj bo mir;)

lp, ajda

Koliko pesmi je takih, ki jih napišemo v obliki in z mislimi in vsebino, da ji potem rečemo: tu je vse na svojem mestu! Nič ne manjka, nič ni odveč ...

Danes me je branje vaših misli, drage pesnice in pesniki, spomnilo na začetke, na srednjo šolo. Takrat, ko sem začutila, da moram nekaj povedati - in kar je privrelo iz mene, se mi je zdel božji blagoslov in čudež - kar nekako zaljubljena sem bila v svoje pesmi. Zlagala sem jih v zvežčiče in prebirala, sama sebe obsevala z njimi, še posebej v kritičnih zaljubljenih in odljubljenih časih. In potem je nastopilo obdobje divjega branja, v katerem sem požirala knjige, tudi poezijo, in začutila, da so ene pesmi drugačne: odlične in vrhunske in ker se je zaljubljenost v lastno pisanje že polegla, sem začela kritično posegati v svoje zvežčiče. Nekoč sem v navalu samosramu enega od teh zvezkov vrgla v ogenj. Iz kakšne pesmi pa je nastala tudi kaka prav dobra, ki je po dvajsetih letih celo našla mesto v moji pesniški zbirki. A sem jo precej spremenila: običajno sem izluščila idejo, ki je bila zanimiva in sveža, pa iskala drugačne besede, se z njimi igrala, jih preizkušala, študirala o njihovih pomenih, zdaj sem bila bolj podobna filigranskemu pililcu kot oboževalcu biserov ;-) .
In kje je tukaj pravopis? Podobno kot o treznem razmisleku o pesmi, naj ne bo odločitev o uporabi ali neuporabi slovničnih pravil stvar neke slučajnosti, če sam veš, zakaj si tako in tako postavil, ti ni težko razložiti tega tudi drugim ...
Ja, mir tudi jaz želim, ne pa mirovanje na isti točki.

Kot 'praktična slavistka' (beri: malo zmanjkalo do diplome), dolgoletna lektorica in hkrati pesnica, ki pesni na oba načina, torej po 'pravilih' (vejice in druga ločila) ter brez (brez ločil, 'nove' besede, npr. spiniš, spihanica ipd.), bom rekla takole:
Zame je pesem ali eno ali drugo, nekako pa ne morem sprejeti neke 'mešanice' - torej tega, da je npr. v prvi kitici polno ločil, v drugi in naslednjih recimo čisto nič, potem pa spet kakšno tripičje ali kaj podobnega.
Opažam tudi, da pesmi v svobodnem slogu, vsaj meni, veliko bolj pridejo do živega brane potiho (ajda, to se piše skupaj, saj je vendar prislov; besana marsikdaj ustreli mimo) kot brane glasno. Ko beremo le z očmi, se mi zdi, da se je um sproti zmožen prilagajati vsebini (torej kje bomo obstali, kaj spada skupaj ...). Ko pa berem tako pesem (tudi svojo!) na glas, pa zveni nedovršeno, nedodelano, ker ne zadenem z glasom tiste 'sredinske' intonacije, tistega posebnega 'nekončnega' registra, ki ni ne pika ne vejica ne podpičje.
Hudo moteče pa je zame, če je v pesmi veliko tripičij. Ali štiripičij. Ali n-pičij :))). Skratka - poplava pikic. In to na mestih, kjer pretrgajo misel. Podobno me moti, če je na koncu vsakega verza vejica, saj prav tako pretrga misel, če tja ne sodi. Npr.:
Odšla sem tja, kjer temne misli spijo v iglah povoščenih.
Odšla sem tja,
kjer temne misli spijo,
v iglah povoščenih.
(V tem primeru se zaradi odvečne vejice celo povsem spremeni pomen: ni več, da temne misli spijo v iglah, temveč da sem jaz odšla tja v iglah povoščenih :))).)
Moti me tudi pomanjkanje rodilnika. Npr. Nisi mi rekla žal besedo. Ne bom ti kradel srčni mir. Ipd.
In še ena stvar je pogosta: svojilni namesto povratno svojilni (tudi osebni) zaimek. To se je pojavilo tudi v tvoji pesmi, Ajda, in ti je besana popravila. Narečja gotovo precej potiskajo svojilne zaimke ob rob. To je najbrž vzrok, da se ti sliši bolje, bolj tvoje, tako kot si zapisala. Mene pa to zelo moti in nikakor ne morem razumeti, zakaj čutiš, da bi pesmi s svojilnim zaimkom nekaj odvzela (drznem si meniti, da bi se tebi in še komu prav tako čudno slišalo, če bi rekla: odvisna sem od mene (namesto odvisna sem od sebe)). Ampak to je na nek način bolj moj problem kot tvoj (saj se ne gremo pravopisa za oceno :)). Meni je pač s tem malce okusa odvzetega ...
Zgodi se tudi, da je namesto mestnika uporabljen dajalnik: pri njemu, po dolgemu času itd.


Pesniško svobodo, na katero se radi sklicujemo, vidim v tem smislu:
a) pesnjenje brez ločil;
b) zapis samo z malo začetnico (vsega, tudi imen) ali pa z veliko na začetku vsakega verza;
c) tvorba novih besed (seveda ne v stilu šljakoparisnokruk :)));
č) različne oblike carmen figuratum;
d) pesmi brez naslova;
e) pesmi, napisane v različnih jezikovnih zvrsteh (narečje, pogovorni jezik, sleng, žargon, argo in še kaj);
f) in seveda popolna neobremenjenost s kakršnimi koli metričnimi (rima, ritem, kitice, verzi itd.) in vsebinskimi pravili (npr. 'obvezen' prestop v sonetu, stroga razmejitev lirike in epike itd.).

(Pa morda še kaj, na kar sem zdajle pozabila.)

Dejstvo pa je, da je leposlovje zelo nehvaležno, kar se tiče lektoriranja. Ne govorim o napakah, ki sem jih navedla prej, temveč so kritične predvsem vejice (če se jih avtor drži), saj lahko kaj hitro popolnoma spremenijo pomen zapisanega. Poleg tega se v leposlovju, tudi v prozi, pojavljajo pesniška sredstva, ki jih lahko z lektoriranjem popolnoma opustošimo, uničimo in razvrednotimo. Primer:
Zrem v ta svet, v ta divji in nemiren in migetav in razbrzdan svet.
'Poprava':
Zrem v ta divji, nemiren, migetav in razbrzdan svet.
Mislim, da je vsem nam tukaj razlika očitna. (Ni pa očitna nekomu, ki je zgolj 'tehnik', pa če je še tako dober. V takih primerih se strinjam s tabo, Ajda, da so lahko slavisti preveč togi.)

Da zaključim:
Če je vsebina 'prazna', seveda vsa jezikovna in pravopisna korektnost prav nič ne pomagata. Obratno pa ni tako. Če je pesem vsebinsko 'polna', slastna, všečna, skratka dobra (pustimo zdaj subjektivni relativizem ob strani ;)), jo lahko grobe slovnične napake (kot so prej naštete in še kaj, od nebi do glazbe itd.) precej skazijo. Kot bi poslušal dobro glasbo, pa bi vmes plošča (ali zgoščenka) 'preskakovala'.

Še to: če pogledamo dela Makarovičeve, Borisa A. Novaka, Aleksandre Stermec in še koga, vidimo, da (čeprav so bila lektorirana) niso nič toga. So brez ločil. Vsebujejo nove besede. So brez naslovov. Z malo začetnico. Itd.

Lep pozdrav vsem!
Kerstin

Pisati sem začela, ker sem v sebi čutila veliko stisko. Pisanje mi je to stisko lajšalo. Postajala sem nov človek. Nekdo me je "nahecal", da so te pesmice dobre in naj jih objavim, pa sem jih. Zdaj, pa se mi ob vseh teh pismih, ki jih prebiram, stiska vrača. Moje pesmi niso dobre, ker ne znam postavljati vejic, ne znam se prav izražati (čeprav bi vse to rada počela).
Kolikor je bilo v moji moči, sem upoštevala dobronamerne nasvete. Pesem se je, v dveh letih, od kar pišem tako spremenila, da jo še sama več ne prepoznam. Ponosna sem na to. Ponosna pa nisem na to, da ne znam enkrat za vselej odpraviti vseh napak, ki so tako moteče.
Kljub trudu in pripravljenosti, da se popravim, se je izkazalo, da sem brezupen primer. Nikoli se ne bom naučila pisati tako, kot zahtevajo pravila.
Naj preneham z objavljanjem, ker je moja pesem, zaradi mojega neznanja, tako zelo moteča, ali naj se še naprej trudim. Stiska je velika.

Draga Marija,
Na tem portalu je na kupe pesmi, ki že po enem branju potonijo v pozabo. Nekatere sicer res po krivici, a mnoge se pač "ne primejo". O tvojih pesmih se pogosto pogovarjamo. Mar ni to potrditev, da nisi "brezupen primer", kot si napisala sama? Najlažje se je nasmehnit in rečt, "ja lepo je", ali celo "krasna pesem". Toda kaj s tem naredimo? Nekoga se pač na hitro znebimo.
Če pa je nekomu do tega, da ti svetuje in te popravlja, mar ni to največja potrditev? Suhih rož ne zalivamo, ker ne bodo nikoli več vzcvetele.

Praviš, da pišeš dve leti. Poznam jih mnogo, ki pišejo že več kot dvajset let in se še naprej učijo. Pri pesništvu si ne moremo privoščiti, da bi bili nestrpni. Dober pesnik je kot vino, in dobra pesem prav tako. Z leti pridobiva. To, kar rabimo je kilometrina.
In povsem normalno je, da se pojavijo trenutki krize. Trenutki pretirane samokritičnosti ali razočaranosti, ko bi najraje z pesnjnejem prenehali. Ti trenutki so ravnovesje tistim evforičnim trenutkom sreče in ponosa, ki jih imamo tako radi. Sprejeti pa moramo oboje ...

Objavljanje na spletu je zelo različno od objavljanja v knjižni zbirki. Preprosto zato, ker pesem lahko na spletu, potem ko jo prerastemo, popravimo ali celo izbrišemo. Pesem objavljena v knjižni zbirki pa je za vekomaj zapečatena v NUK-u in ko jo prerastemo, nam je lahko nekoč celo v sramoto? (kar je seveda povsem subjektivno)
Zato izkušeni pesniki pogosto svetujejo svojim (po pesniškem stažu) mlajšim kolegom, naj se jim ne mudi z izdajo pesmi (kar si po tem pesniki - žal - radi napak razlagajo s tem, da je kolega pač ljubosumen). Po drugi strani pa so mnoge tete, strici, mame, prijatelji itd. tako navdušeni že zgolj nad tem, da se nekaj rima, da se jim ponavadi zelo mudi, da bi njihov prijatelj oz. sorodnik izdal zbirko.

Sam sem si, kot amaterski fotograf, drznil pred dvemi leti narediti svojo prvo razstavo ( po cca. 15 letih fotografiranja). Ob otvoritvi na Rašici sem bil zelo ponosen na svoje delo. Po tretjem gostovanju sem na slike gledal že čisto drugače in kljub temu, da so bili v teku pogovori za še dve gostovanji, sem jih preklical. Slike sem prerasel in mi ni bilo več do tega, da bi jih še kazal okoli.
Tako gre to. Pa mi ni žal za izkušnjo.

Moj zaključek: tvoje pesmi niso moteče. Če pa bi bile, ti tega ne bi vedela. Bralci bi jih preprosto preskočili. Če so brane, ocenjene in celo komentirane, pomeni da so zanimive.

Kar pa se tiče vejic: tudi jaz pri postavljanju ločil ne blestim. Trudim se po svojih najboljših močeh in sem hvaležen, če me kdo popravi. Samo v tem prispevku je najbrž toliko napak, da bi si pri spisu v srednji šoli gotovo prislužil dvojko :)

Se pa zelo strinjam z izčrpnim prispevkom, ki ga je višje napisala Kerstin.

Marija, glede na dogajanje zadnjih dni in tvojega odziva na kritike, se moram tudi jaz oglasiti.
Nikakor ne smeš sama sebe 'potlačit' do te mere, da si ne zaupaš...v besedah. Ja, ljudje se spreminjamo, iz leta v leto so naše pesmi drugačne (boljše/slabše je vprašanje, vsekakor pa drugačne). Tako kot zorimo mi, zorijo naše pesmi.
Imaš prav, da nas drugi na vsak način hočejo popravit in spremenit (ne samo tebe, verjemi ;)) in na koncu se res več ne prepoznamo. To ugotavljam tudi pri sebi in priznam, tako kot tebi, tudi meni to ni všeč (tukaj ne mislim, da me motijo kritike, da ne bo pomote :)).

Zato ti bom povedala tako kot sem se odločila sama...briga me za druge in ostajam pri svojem stilu, ki mi je blizu in je moj, pa če je drugim všeč ali ne. Seveda je dobro upoštevati mnenja drugih, kakšno kritiko, ki ti da vpogled še iz druge smeri in vsaka, tudi če je negativna pomaga/vpliva na naslednjo pesem. Tako pač je.
Ampak ostani zvesta sebi, ker le tako bodo pesmi tvoje in le tako boš ti zadovoljna z njimi. Verjemi lahko napišeš vrhunski izdelek, pa še vedno ne bo vsem všeč, zakaj torej ustreči drugim? ;)
Pri pesmih si lahko privoščiš malo egoizma ;)

P.S. tud mojih vejic prosim ne lektorirajte :))) Ta post nima veze s pravopisom, se opravičujem, da je čisto off topic.

Ana Porenta:

Nekoč sem v navalu samosramu enega od teh zvezkov vrgla v ogenj. Iz kakšne pesmi pa je nastala tudi kaka prav dobra, ki je po dvajsetih letih celo našla mesto v moji pesniški zbirki. A sem jo precej spremenila: običajno sem izluščila idejo, ki je bila zanimiva in sveža, pa iskala drugačne besede, se z njimi igrala, jih preizkušala, študirala ...

Me je kar srce zabolelo, ko sem prebrala te vrstice, da si zavrgla tisto, kar je bilo v tebi v takratnem pa takratnem obdobju:( ...morda ti je bilo kasneje žal, a vendar). In vsako obdobje v življenju ima svoj čar in ne moreš gledati nanj z očmi kot si gledal takrat in najlabša varianta je popravljanje pesmi za nazaj. A nisi pomislila na to, da si s tem utrgala tudi del sebe, da normalno, da zdaj bolj zrelo gledaš v svet, da pa so bile takrat pesmi zate sigurno biseri. Tudi jaz sem imela namen pesmi za pesniško zbirko, ki sem jih pisala pred več kot 10 leti popravljati, spreminjati, ker nekako niso hodile z roko v roki, korak s korakom s pesmimi, ki so nastale kasneje, so me prsti že posteno zasrbeli, a ko sem začela s posegi, sem se ustavila in si rekla, pa kaj ga lomiš punca, takrat so dihale, živele tako kot jih je tvoja dlan zapisala, jih prebudila, zdaj pa jim ti režeš krila in odločitev je "padla", pesmi so ostale takšne kot so bile in zapisane so v večnost. Popravila sem kakšno drobceno napakico, morda kakšno vejico;), ostalo pa pustila. Sem pa seveda v pesniški zbirki napisala, da so pesmi nastale takrat pa takrat.
No, malo me je zaneslo, oddaljila sem se od teme, a me je napisano "zbockalo" da sem dodala svoje razmišljanje in ohladila razgrete misli:). No ja, Ana, ne boj se, se že umirjam;).

lp, ajda

Kerstin, ko bi ti znala razložiti zakaj takšna beseda, bi ti sigurno, a ne vem, občutim tako in kot sem zapisala, so nekatere besede vraščene v meni in zaboli, ko jim trgam koreninice. Ja, v pesmih ni vedno tisto, kar se bere, se slika pred očmi bralca, je še veliko več, kar pa je skrito, prikrito in drhti v notranjosti.

Ja, pikice imam pa zelo rada, čeprav verjamem, da marsikomu niso povšeči. Tu je spet tisto, skrito, ovito v tančice in če se bralca pesem seveda dotakne, si lahko razlaga tako kot želi in takrat tudi pesem oživi in zaplapola , tudi bralec ji dihne življenje.

Seveda pa hvala za tako izčrpen prispevek!

lp, ajda

Pozorno sem prebrala oba odgovora na moje jutranje "jokanje". Hvala obema za podporo in dobre misli.
Navsezgodaj sem brala prispevke o pravopisu in me je malo potrlo. To je bila vedno moja slaba stran, pravopis, vejice, tropičje, metafore ipd. Vprašala sem se ali ni vse to preveč zame, zato sem pač vprašala.
Od kar objavljam v pesem.si sem čisto malo že "zrastla". Prve kritike so mi bile nadležne in žaljive, zdaj pa jih, če se mi le zdijo v redu, tudi upoštevam.
Lepo je, če mojo pesem kdo prebere. Ko pa se nekomu zdi toliko dobra, da jo celo popravi, da pesem s tem pridobi na kvaliteti? ne vem zakaj bi se jezila. To je vendar dobro za mojo pesem in zame.
Lep dan vama želim, Gregor in Mojca.

MARIJA

Marija, tukaj nismo govorili (vsaj jaz ne, menim pa, da so se tudi prispevki drugih nanašali na več pesmi različnih avtorjev) o tvojih pesmih in tvoja reakcija kar nekako ne pristoji odrasli, zreli ženski, ki svoj iskriv um razodeva tudi v svojih pesmih. Po drugi strani pa je tvoj in Gregorjev odgovor potrditev tistega: več ko vemo, bolj se zavedamo, kako malo vemo. :)) Vidva vesta vsekakor dovolj :)). A veš, kako mislim? Da me ne bo spet kdo narobe razumel! Hočem reči to, da me v tvojih pesmih pravopis ne moti, da ne delaš tako grobih napak, da bi pesem 'preskakovala'. Na malenkosti sem se pa že davno navadila. Ni rečeno, da tudi v mojih pesmih ni kakšnega škrata. V tistih zelo davnih pa celo najdem kar nekaj napak. Da o drugih pomanjkljivostih ne govorim. Na nek način kar razumem Ano, ki je vrgla zvezek v koš (čeprav se strinjam z Ajdo - škoda!). Ravno v teh mesecih delam 'izbor' svojih pesmi od leta 1992 dalje. Kaj vse najdem! Ni, da bi govoril. Vendar pa - če v pesmi vidim nekaj dobrega, jo popravim, spilim, marsikdaj tudi skrajšam. Taka kot je, bo ostala v zvezku. V digitalni obliki pa bo 'restavrirana'.
Vsi se učimo (vsega) vse življenje. Sama sem začela s 4 leti in sem morala počasi preiti raznorazne faze, zato imam veliiiiko pesmi, ki se mi danes ne zdijo kaj prida vredne z umetniškega gledišča (kvečjemu zaradi dejstva, da so nastajale izpod tako mlade roke). Ti, Marija, ki si začela pozno, imaš boljše izhodišče in hitreje napreduješ. Odrasli pač veliko laže abstrahiramo kot otroci. To se vidi povsod, od matematike do pesništva :)). Zato je nihilizem v smislu - pisati ali ne pisati (zaradi pravopisnih napak) v takem primeru povsem odveč. Poleg tega sem več kot podrobno opisala, kakšne napake (meni) kazijo pesem. Če kje kakšna vejica manjka, pa to ni tako hudo :) oz. kot rečeno, sem se tega že navadila. Normalno je, da ni vsak pesnik jezikoslovec, kaj šele obratno. Osnovno znanje jezika in njegovih zakonitosti pa mislim, da smemo pričakovati od nekoga, ki mu je prav jezik osnovno orodje ustvarjanja.
Gregor, tebe sem prej omenila zato, ker si napisal, da si gotovo naredil ogromno napak v svojem postu. Nikakor ne. Tvoj spis bi si brez težav prislužil petko :)).
Mojca, mislim, da smo v postih, na raznih forumih in v klepetalnicah vsi bolj sproščeni - pišemo brez ločil, z malo, v narečju itd. Tudi jaz! :)) Mislim, da so to 'kraji', kjer lahko slovenščino močno poenostavimo na račun sporočilnosti in sproščenega sporazumevanja. Pesem je pač druga stvar. In slog prav tako.

Nikomur ne bi rekla, naj neha pisati zaradi slovnice in pravopisa. Bolj razumljivo pa ne znam povedati.

VSEM želim veliko navdiha!
Lp,
Kerstin.

Sem strašno samokritična in sama sem se postavila v vlogo neznalke. Po tem, ,ko sem prebrala vaše prispevke, sem sama podvomila, da ne znam dovolj dobro pisati, da je moje znanje preskromno, da bi lahko objavljala. Nikogar ne optožujem samo vprašala sem. Hvala za izčrpen odgovor. Zdaj vem kar sem hotela vedeti.

LP MARIJA

Oh, te pesmice ljubljene ... naj nadaljujem, zaradi Ajdinega odziva. Nič mi jih ni škoda. Preprosto sem malce zrasla in s pesmimi smo se začele gledati iz oči v oči. Ne več jaz njih kot svojih odsevov, edinstvenih odlitkov, vzvišenih spominov. Ampak kot pesem, ki živi svoje življenje (brez kakšnih svojilnih pridevnikov ali superlativov ;) - pesem kot jo uspem postopno zaznati in kot sama rastem v tem pojmovanju.

Pesem, po toliko letih, ni hotela biti več zaljubljena do rdečice, razočarana do razpok srca, jokajoča kot dežne kaplje in sijoča kot sončni žarki in povedati to s točno takimi besedami, raje si je izbrala nove obleke, v katerih se je počutila boljše in bolj prepoznavno.
Na primer ena "od ljubezni":

Roko razpri,
angele skliči,
za plamen se primi,
razprši se v veter.


Roki razprem,
skoz veje šumim,
v lipi zaspim,
čakam te tam,
veter sem.

Veter je en sam.


Prvotna verzija ni ohranjena. In ni mi žal. Mislim, da je med zapisom in objavo potrebna distanca - čas (lahko le kratek) za to, da pesem dozori. Saj pravim: lahko celo preživi taka, kot je bila izlita v prvem poskusu, a to se redko zgodi in mislim, da ni nič narobe ali samoskrunsko, če pesmi pilimo, dodelujemo.
Zgornja pesem ima vejice (tudi pomensko) na pravih mestih ;-)

Najprej, Kerstin.

Najlepša hvala za tvoje prispevke. Menim, da bi bilo bolj jasno že težko zapisati. Super!

Ajda,
ne glede, kje sem bila, doma ali v tujini, ko sem se pogovarjala s seniorji in mentorji umetniške besede (drama, proza in poezija), povsod in vsakdo je jasno rekel, da se ne naveži na svoje besede! In jaz se s tem popolnoma strinjam. Ko počistiš tisto, kar je najbolj čustveno in najglobji trn v tvoji duši (seveda to ne moreš storiti takoj, tudi Ana o tem piše), beseda steče in naredi vtis.
Tudi jaz svoje pesmi vedno popravljam preden jih dam v objavo. Imam pa stare verzije spravljene in vidim, kakšen razvoj je naredila pesem. Popravljanje s časovno distanco se mi zdi enostavno nujno.
In končno, pri najboljših se zgodi, da prestavim le vejico ali zbrišem tropičje :-)
Če bi objavljala stare verzije, bi se počutila, kot bi oblekla obleko, ki mi je že davno premajhna in me povsod tišči.

Lp,
Zalka

P.s.

Nekateri avtorji (tudi slovenski) stalno spreminjajo in popravljajo svoja dela. Tako boš našla razlike med prvo in drugo knjižno izdajo drame, romana in tudi poezije, seveda pa moraš iskati najboljše, le tisti doživijo ponatis :-)

Tile pogovori in razjasnjevanja so pa zelo zanimivo branje. Menim, da bi jih moral prebrati vsakdo, ki jih še ni. Ali vsaj preleteti ...

Ali pa tudi ne. Samo, končni izdelki, ki pridejo na dan, so pa odraz naše duše. Naše dojemljivosti. Naše prizanesljivost. Včasih naše šlamparije. Pesniška svoboda je zakon, ampak meje ima pa vrisane ...
Ali pa morda tudi ne?
No itak je bilo v postih zgoraj že vse povedano.

;)

Kočijaž