Mnogi Adisini haikui so všečni, nekateri tudi zelo dobri.

Moti pa me nekaj: so brez ločil in s tropičjem na koncu.

Primer:
Polžu se mudi
pozno domov se vrača
hiško pok zdrobi...

To so zame trije stavki, trije deli neke zgodbe. Zakaj ne

Polžu se mudi.
Domov se vrača pozno.
Hiško pok zdrobi.

Vse je jasno in po moje še veliko bolj dramatično.
Zadnje dejanje je dokončno. Potem ničesar več ni. Zgodba je zaključena. Pika.

Tropičje bi bilo smiselno, če bi pisalo npr.
Nad hiško skala obvisi ...

Dejanje ni dokončano, ali, kot bi rekli, naprej se pa žvižga :)

Pisanje brez ločil je včasih smiselno. Predvsem, kadar ima pesem različen pomen glede na to, kako bi postavil ločila. Če želiš prepustiti različne interpretacije bralcu, izpustiš ločila (naredi si sam :) ). Razen v redkih primerih pa je dobro da so ločila tam, kjer morajo biti.