Men(u)i vegetarijancu ravno niso pogodu,pa tudi mesojedim ne.Razumem namig,se mi zdi,da bo pravšnja replika na vbod,včeraj objavljena pesem: KLEPARSKA Dobro,da je zoper hudo uro na krovu strelobran, da udare odvede stran.
Ker je v hiši telesa duša,Žive vode,tolmun, je dobro zanj,da je tam, kjer so dojenčki na temenih mehki in sem za udare žalitev imun. Naj bo mir.
Po svojih močeh sem iz pesmice odstranila tako moteče črve. Če sem pri tem zasejala nekaj novih, sem zagotovo brezupen primer in je najbolje, da vržete puško v koruzo.
Ker ste se sam podpisal s šaljivim imenom, sem mislila, da se lahko pošalim tudi jaz. Nisem vedela, da je stvar tako resna. Parkrat ste uporabil žaljive besede, kar si jaz ne dovolim, mislim, da te pravice nimam in je tudi nočem. Vi si mislite svoje, jaz si bom svoje, pa bo vse v najlepšem redu.
Vsakič, ko berem take pogovore, si mislim: pesniki smo res občutljive duše. Še posebej takrat, kadar pišemo predvsem z namenom, da bi očistili svoje misli, jih preurejali in poravnali. Nekako izlili čustva, ki kar kipijo iz nas. A je to pesem, ki bo preživela vse naše čustvene muke? - in bo tudi po tem, ko bomo že pomirjeni, berljiva? Naj se ponovim:
" Iz pesmi veje duša pesnice in pesnika. Pesnik ali pesnica je eden od nas, človek, in pogosto pripoveduje o rečeh, utrinkih, zavedanjih, ki se dogajajo vsakomur, a to izrazi s samosvojo, zanimivo, presenetljivo, tudi ostro govorico. Tako, da nam, ko njegovo pesem preberemo, ostane melodija besed, metafora, sporočilo, krik, odmev, zgodba, spomin, barva, zavest, blazina za našo dušo.
Marsikdo se kdaj znajde v hudi življenjski stiski in mora pisati. Piše, da bi preživel, predelal, premlel, na novo sestavil svoj svet. Take pesmi pogosto za druge duše niso preveč berljive in zanimive, so pa zanj gotovo zdravilne. Veliki pisatelji so priporočali, da pustimo pesmim in času, naj pretečejo in se trpeči človek znotraj nas sestavi. Ko spet zadiha pesnik v nas, pa s pesniško roko izberemo in nekaj pesmi izklešemo do konca. In jih potem objavimo. Od nekaterih pa se pač poslovimo, saj so opravile svoje zdravilno poslanstvo in lahko odtečejo - kot so odtekle bolesti."
Če sprejemamo s čustvi, smo vzhičeni, užaljeni ... Če sprejemamo z zdravo razdaljo, se lahko učimo.
Pozdravljeni,gospa Marija.Zavoljo Pravičnosti in njene Ljubezni,se vam opravičujem,ker sem s prstom kazal na vaše pomankljivosti,to je nedopustno,kar je pripeljalo do reakcije,ki je dokazala,da, kakor merimo,nam je odmerjeno.S hvaležnostjo sprejemam dragocen poduk. Naj bo mir.
Zdaj sem šele zmedena. Sprejela sem vašo kritiko, popravila pesmi in se vam zahvalila s pesmico, ki sem jo napisala v zahvalo in ne v posmeh. Takoj sem začutila, da pesem ni bila sprejeta, tako kot je bila mišljena, zato sem jo odstranila. Mislila sem si Marija spet si ga polomila. Komu je mar za tvojo neumno zahvalo. Ker zdaj gledam na svet kot: nič se ne zgodi brez razloga, sprejemam vaše opravičilo in upam, da ne bo vse skupaj spet obrnjeno na glavo. Nisem vam zamerila. Le ne vem pri čem sem.