Še vedno mi diši po Afriki
Še vedno mi diši po Afriki.
Rumeno oranžen pesek
drhti pod rokami,
roke iščejo jajca
škorpijona.
Adrenalin.
Komaj preživeli krokodili po strugi Nila.
Klik, klik – slepljenje
kitajskih turistov s fotografijami.
Postaviš se kot kip
in poziraš.
Upaš,
da bodo tvoj izraz
prodali v Pekingu na tednu norcev.
Mehka svila,
omamen vonj tamkajšnjih začimb,
ples in kovanci,
vrtenje,
puščavski veter,
megla.
Suha usta hlastno spijejo požirek vode.
Vse je sladko,
želiš si malo kislega,
kislo solato,
a dobiš lepljivo reč z medom.
Tropski gozd.
Brez omejitve domišljije,
brez merjenja dolgih, zelenih ovijalk
po katerih se mimogrede mimo spusti
Tarzanov duh.
Zvoki živali.
Lev brani pravkar segreto mrhovino,
jastreb nevarno opazuje,
hijene sestavljajo scenarij za novo komedijo.
Zagorela polt,
skrivnostne bele oči,
bela in še več bele v puščavi.
Vroče je.
V oazi dobim vodo,
svežino v tem sprehajanju po sončnih žarkih.
Potem vidim barake,
majhne, lesene hiše, ne hiše – hiške za punčke,
tako majhne so.
Hiše lutk.
Otroci se igrajo zunaj s kravami,
ostali sedijo pred hišami v senci.
Poldan je.
Vse je črno.
Revščina, zanikanje, pogledovanje
za denarnico v žepu.
Tu se že od malega naučiš biti
hiter,
bolj hiter kakor mehiški mišek
v risankah.
Naredijo prehod.
Še bolj se stisneš v sebi.
Revščina te stisne, pogled na njih.
Odideš na vadi,
zakopat slab priokus.
Tu sem začutil kislost.
Navsezadnje,
pa vsa Afrika ni sladka,
obstaja tudi solata.
In palme.
Debeli kokosovi orehi
s sladkim mlekom.
Kot moja sončna krema.
Zdaj,
na moji verandi,
nekje na tem svetu…
Mi še vedno diši po Afriki…
Rumeno oranžen pesek
drhti pod rokami,
roke iščejo jajca
škorpijona.
Adrenalin.
Komaj preživeli krokodili po strugi Nila.
Klik, klik – slepljenje
kitajskih turistov s fotografijami.
Postaviš se kot kip
in poziraš.
Upaš,
da bodo tvoj izraz
prodali v Pekingu na tednu norcev.
Mehka svila,
omamen vonj tamkajšnjih začimb,
ples in kovanci,
vrtenje,
puščavski veter,
megla.
Suha usta hlastno spijejo požirek vode.
Vse je sladko,
želiš si malo kislega,
kislo solato,
a dobiš lepljivo reč z medom.
Tropski gozd.
Brez omejitve domišljije,
brez merjenja dolgih, zelenih ovijalk
po katerih se mimogrede mimo spusti
Tarzanov duh.
Zvoki živali.
Lev brani pravkar segreto mrhovino,
jastreb nevarno opazuje,
hijene sestavljajo scenarij za novo komedijo.
Zagorela polt,
skrivnostne bele oči,
bela in še več bele v puščavi.
Vroče je.
V oazi dobim vodo,
svežino v tem sprehajanju po sončnih žarkih.
Potem vidim barake,
majhne, lesene hiše, ne hiše – hiške za punčke,
tako majhne so.
Hiše lutk.
Otroci se igrajo zunaj s kravami,
ostali sedijo pred hišami v senci.
Poldan je.
Vse je črno.
Revščina, zanikanje, pogledovanje
za denarnico v žepu.
Tu se že od malega naučiš biti
hiter,
bolj hiter kakor mehiški mišek
v risankah.
Naredijo prehod.
Še bolj se stisneš v sebi.
Revščina te stisne, pogled na njih.
Odideš na vadi,
zakopat slab priokus.
Tu sem začutil kislost.
Navsezadnje,
pa vsa Afrika ni sladka,
obstaja tudi solata.
In palme.
Debeli kokosovi orehi
s sladkim mlekom.
Kot moja sončna krema.
Zdaj,
na moji verandi,
nekje na tem svetu…
Mi še vedno diši po Afriki…
Komentiranje je zaprto!
1.jpg "Nemo")
Napisal/a: Nemo
- 14. 03. 2008 ob 20:30
- Prebrano 1134 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 550
