Zalka,res nas je na teh straneh veliko takih,ki uporabljamo preveč klišejev.To pa pomeni,da nismo tako izpiljeni v izražanju,kot vas je kar nekaj "starih mačkov".Zase lahko rečem,da se trudim,a mi pogosto ne uspe.Šele ,ko pesem odpošljem,vidim,da bi bila lahko veliko boljša.Moj problem je tudi v tem,da bi vse raztegnila kot harmoniko,nikakor ne znam kratko in lepo končati.Ravno zaradi tega bom poskušala z haikuji,da si izostrim misli in bistvo pesmi.Pa še par besed o tvoji TANKI NITKI.Če bi ne bilo na koncu besede izgnan,bi bil moj naslov zanjo Slaba vest (zopet preguljena fraza),ampak več kot odlično si jo prikazala.TAko sem pesem
doživela jaz,hvala ti! lp,adisa

Svit Valovnik :
Ja,tehtne besede si izrekla.Jaz,ki sem že dovolj star,da me snubi Modrost
vem,kako je s čustvi,ampak mlademu je težko zadržati naval navdušenja,
zato pa tale portal ponuja dobro šolo.Res,izogibati se klišejem je že pol
uspeha.Moram pa reči,da me kljub letom ustvarjalnost poživlja,mladi,tako
izpolnjen in prožen nisem bil tudi ko sem bil bistveno mlajši.Opažam kako
ponavljajoča ritmika dela nekatere tekste dolgočasne,čeprav to niso,ampak način podajanja naredi,da je podobno kot pri narodno-zabavni
muziki:vse po enem kopitu,po dveh pesmih mi je vsega dovolj.Čao.

Spoštovani Svit Valovnik,
prekopirala sem vaše sporočilo, da tema ne bo preveč razbita ...
Strinjam se z vami, ko pravite, da je mladost navdušenje, je pa seveda tudi obdobje, ko je um najbolj elastičen, ko je kreativnost najbolj na pohodu in seveda je tudi obdobje, ko pridobivamo navade za vse življenje.
Če se v mladosti naučimo biti do svojega pisanja kritični, potem se lažje učimo celo življenje ...

Moja izkušnja je, da je najtežje konstruktivno hvaliti, nekoliko lažje konstruktivno kritizirati, najlažje pa je reči, to je odlično ali pa, to je zanič!

Spet druga zgodba je sprejemati kritiko. Konstruktivna kritika nas lahko zelo zadene, a jo lahko razumsko sprejmemo in izboljšamo svoje pisanje.

Nekonstruktivna hvala pa je škodljiva, ker ne razvija kreativnosti, temveč
jo ohranja na mestu, avtor pa občuti, da je dovolj dober in se ni treba več truditi.

Torej je potrebno biti zelo previden, tankočuten in pošten do ustvarjalca in ga ocenjevati realno. Usvarjalec pa se mora utrditi in mora biti tudi pripravljen se učiti. Učiti se celo življenje, da ga v zrelih letih, kot pravite, snubi modrost.
Ampak zdaj sem se razpisala o osebnostnem razvoju ustvarjlca in bolj malo, kaj v poeziji "deluje" in kaj ne. Gre pa to skupaj, seveda ...

Še malo za hec: Pravijo, da ima vsak zdravnik svoj "britof", pregovor velja tudi za vsakega pesnika, da ima kup pesmic s klišeji in drugimi napakami. Vendar pa ... Zdravnik mora ločiti živega (in poznati bolezni) od mrtvega pacienta, in pesenik se mora tudi naučiti, kaj je dobro, zakaj je dobro in kaj ni dobro in zakaj ni!


Spoštovana Adisa,
z veseljem sem prebrala vaš komentar. Moja Tanka nitka je bila sicer napisana o zli slutnji, vendar me veseli, da ste jo interpretirali drugače, s tem pesem samo pridobi. Sem vesela in najlepša hvala za vaše mnenje.


Lp,
Zalka

Ko smo že pri pospravljanju in urejanju, bom prestavila semle enega svojih že objavljenih zapiskov o pesnenju, saj razmišljamo o tem, kdaj je "pravi" trenutek, da se pesem objavi.


Pesmi imajo svoje nevidno življenje. Nekatere se zbirajo okrog pesnika večplastno in v spiralastih časovnih krogih. Nato se pocedijo skozenj in - videti so popolne.

Pogosteje pa pesniki snujemo, če hočete, sprejemamo samo nekakšne utrinke in fragmente, na katerih moramo delati, da bo iz njih nastala pesem - jih pustiti v pesniški valilnici, neredko leta in leta. Jih brusiti, jim menjavati podobe, črke, se igrati s pomeni. Razmišljati, jih negovati, sititi z izumi - novimi besedami, nasprotji, metaforami, ..., jih ljubkovati. Jim pustiti, da "shodijo".

Nekatere (pravzaprav precejšnja večina) pesmi rabijo čas in predelave, da so objavljive.

Resnično mislim, da kritičnost do svojih pesmi ne pomeni bolečega soočanja s svojo nepopolnostjo, ampak kvečjemu raziskovanje in rast.

Zato se strinjam z Zalko. Naj ponovim njene besede: "Avtor to težko oceni neposredno po tem, ko je pesem napisana. Ni vsaka pesem za objavo, so tudi take, ki so nujne, da pesnik nadaljuje s pisanjem, a ostanejo skrite bralcem. In to je dobro in to je tudi nujno!"

In tako z leti pride Modrost ;))

Dejansko je pa to, o čemer razpredamo zaradi Daleč od ponorelega sveta, tukaj bilo že pred tem imenitno zapisano. Ne morem reči drugega, kot da se strinjam z Zalko in Ano. V vseh smislih. Takšne pesmi, klišejske, morajo biti. Tako kot mora biti plazenje, kobacanje, racanje, šele nato hoja in šele enkrat pozneje trojni aksel ;). Tudi glede svežih pesmi, zlasti če gre za liriko, v katero vpletamo svoja čustva, je res, da jih je pametno še malo 'zelhati' ;)). Je pa po drugi strani razumljivo, da ko nekaj napišeš, je čustvo tako močno, da si želiš kar takoj odziva na svojo pesem, zato jo tudi kar takoj objaviš. Internet to omogoča, prej so bile pesmi prisiljene vsaj nekaj časa prebiti na podstrešju ali v kleti ;).

Zmerna distanca je pomembna, najsi s strani avtorja ali bralca; prav tako pomembna pa je tudi zmožnost empatije, tega, koliko je pesem zmožna zlesti pod kožo in koliko ji bralec to dopusti. Jaz jim to dopuščam z največjim veseljem in sem srečna, kadar lahko neovirano kliknem na oceno umetniški presežek!

Bi pa tu dodala še eno razmišljanje, še eno perspektivo teme, ki jo je načela Zalka. Če še tako razpravljamo o tem, kaj JE in kaj NI prava oz. visoka umetnost, ostaja (meni neljubo) dejstvo, da umetnost sledi tudi 'modnim zapovedim'. Sama menim, da jo to banalizira in komericializira. A žal je tako. Zato se v današnjem času dogaja (morda se ta trend zdaj že prav rahlo, nerad umika), da so rime nepriljubljene, nečislane, etiketirane kot zastarele in prisiljene. Enako je z ritmom, skratka, s klasičnimi oblikami pesmi od sonetov do balad itd. Zelo vesela sem, da ta portal s svojo vsebino izkazuje odprtost in dobrodošlost vseh pesniških oblik, da so tako s strani bralcev kot s strani uredništva cenjene in podčrtane zelo raznolike pesmi, denimo Zalin Koordinatni sistem, moja Banšija in poetov Vdan v dan.

Tudi pri modi oblačenja ne izumljajo amerike, temveč le variacije že zdavnaj 'zastarelih' krojev. Naj živi tudi poezija, vsa. Naj ne bo nobena njena veja ne mrtva ne jalova.

Lep pozdrav!
Kerstin

Kerstin: " Do kod greš, pa je seveda izključno odločitev posameznika. Je pa tako, da dlje ko greš, bolj je pot samotna. Bolj ko si samosvoj, ožji je krog tvojih bralcev. Je to dobro ali slabo? To je pa odvisno od tega, kaj je tvoj cilj. V vsakem primeru so plusi in minusi."

Sem prenesla sem, ker me je navedlo na temo razmišljanja o pesnjenju. Včasih je fino biti anonimen, si dovoliš biti bolj samosvoj, ne rabiš slediti čredi, zabavno je kot pust z veselo masko, pa dobiš ime in obraz, ki morda ne paše k napisanemu, malo zablokiraš, se ti zdi, da moraš izpolniti neka pričakovanja, ker na koncu koncev biti samosvoj včasih pomeni biti osamljen, nerazumljen... te kar mika napisati kak kliše, da ti bo množica ploskala....

Ubogi Klišeji....
Sem napisala z veliko, dobili so ime, so naš Nekdo na zatožni klopi...
So pa različni po stopnji prebavljivosti, klišeji. Včasih jih prav potrebujem za samoironijo.

Ko berem kaj svojega, kar je bilo napisano "včeraj", se smejem. Ampak tudi zgodovina ima svojo vrednost. In pustim tako, kot je.

Potem grem naprej. Ampak tudi to - naprej - je relativno. Meni se že zdi, da je "nekaj", nekdo, ki bere napisano, pa bo vedno našel kaj, da ne bo "to".

No, kakorkoli. Za kristaliziranje dobrega (biserov) v poplavi besed je potrebno potrpljenje. Meni pa ga manjka. Kar napišem in kliknem. Popravim, ko me kaj vzpodbudi (npr. dobronamerna kritika). Brišem ne, čeprav so eni "zadetki" čist kiks. Ampak so tudi del življenja, podobe trenutkov (evo, to je še en kliše)...
:)

Se nekaj o klišejih: Če bi jih ukinili, prepovedali, bi nam mogoče kdaj zmanjkala kakšna nenedomestljiva besedna zveza. Včasih Kliše postane Pregovor, tako rekoč modrost. Pa ga potem ne zavračamo, ampak kujemo v zvezede (spet kliše, he,he..)
Za zaključek samo še misel, da ne bo v redu, če si bomo v možgane vgradili "kliše - blokado". Saj smo svobodni. Seveda pa je potrebno imeti nek notranji občutek, kdaj gre stvar čez mejo. V tem dojemanju(subjektivna, relativna zadeva je to), smo si pa vsi mi, enaki, zelo različni.

LP, Kočijaž. Lidija :)


PS: Kočijaž ne zagovarja klišejev, da ne bo pomote!

Tako je, Lidija. (No, prav prijetno te je ogovoriti z ženskim imenom! :)) Klišeji so postali neločljiv del našega vsakdana, vpleteni v vse sfere, prisotni povsod kot bakterije. Vemo pa, da je velik del bakterij človeku koristen, čeprav nam ta beseda večinoma vzbudi misel na bolezen ali neprijetnost.

S tem hočem reči, da je na nek način naše življenje en sam kliše. Zakaj pa "moramo" živeti tako in tako, se poročati, rojevati otroke, verovati, hoditi v službo, imeti zoprno taščo in zoprnega šefa ;) ... Cinik bi vse to, celotno naše bivanje in nehanje, imenoval kliše. Lahko pa to definiramo tudi kot tradicijo, šego, običaj, navado ... Celo kot sistem. Za našo perspektivo življenja in sveta so te stvari skorajda nujne (nekatere bolj, druge manj). Le zakaj imenujemo tiste, ki se jih ne držijo, odpadniki? ;)

@Lidija: Če bi jih ukinili, prepovedali, bi nam mogoče kdaj zmanjkala kakšna nenadomestljiva besedna zveza.

Seveda! Si predstavljate, da bi politikom prepovedali uporabljati klišeje? Saj ne bi imeli več ničesar povedati! ;)

Kar pa se tiče besedne umetnosti, menim, da se določen odstotek klišejev (če sodimo res strogo) pojavlja povsod in pri vseh. Gre pa za tisto količino le-teh, ko nas začne motiti. Ko kliše ni več 'izhod v sili' ali samotni podpornik, temveč sestavni del besedila. To je še zlasti opazno v poeziji, saj je praviloma krajša od proze, eno pesem preberemo na mah in sprejmemo v tistem trenutku celotno, tako da vidimo celo podobo, ne po delčkih, kot večinoma beremo prozo.

Vse to me je privedlo še do enega razmišljanja: zakaj prozo delimo na trivialno in netrivialno, poezije pa ne? Zakaj lahko v knjižnicah najdemo grmade plaže (v prozi), ne pa tudi vsaj kupčka trivialne poezije? Morda zato, ker se je slednja prenesla v glasbo? V popevke, narodno-zabavno glasbo? Ne vem. Če kdo pozna kakšno pesniško zbirko, ki jo lahko uvrstimo med plažo in jo je moč najti v naših knjižnicah (samozaložbe ne štejejo), naj mi, prosim, sporoči!

Pozdravček!

Kerstin

Zanimiva debata in ker sem končno imela nekaj časa (zjutraj, kar pomeni spočita), sem jo z veseljem prebrala. No sem sem prišla po pomoti. Iskala sem zapise o naslavljanju, ki jih je nocoj predlagala Zalka. Naslovi so zame največja težava. Saj smo o njih govorili na delavnici na Sinjem vrhu, tu pa tam sem o tem kaj prebrala. Danes sem našla, čisto na začetku Gregorjev zapis in potem Aninega (mislim, da z datumom 2008). Prav v zadnjem času sem obupavala z naslovom Beli labirint, Beli mozaik, Pljučnica, ki je na koncu postala Nasmeh. No, pa naj kdo razume, če zmore, jaz ne;). Potem je tu Nemoč, ki je imela že sedem naslovov, tudi nabolj trapastega Birokracija in še vedno nima pravega.
Pustmo naslove, če je še kaj napisanega najdem ob nalednjem "prostem času".
Sprašujem se kako naj dam pesem v predal, ja rekli bosteČisto preprosto, notri jo vtakni. Pa ni tako preprosto, jaz vedno pozabim kje je kaj. V približno enem tednu, ko sem skušala pazit, kaj objavim mi je uspelo izbubit vsaj štiri pesmi. Nekoliko pomaga, če napišem na kateri drugi forum, vendar še tam pozabim, da je sploh kaj "zanimivega". Ob zadnji akciji zbiranja papirja sem dala zraven vse papirčke, ki sem jih dobila na doseg rok. Sedaj je vsaj red.
Uf, sem se razpisala.
Seveda sem v tej temi prebrala marsikaj koristnega, upam da mi to ostane, kot mi je velikokrat do zdaj.

Hvala za vse napisano.
Lp, Lea

"brez pesnikov
bi bilo enkrat videno
vedno enako."


(Josip Osti)

:-)

lp, legy

Hvala Legy, ne boš verjel vendar je Josip Osti eden izmed tistih, ki so me zastrupili z trivrstičnicami brez naslova. Rada ga berem:)

Lp, Lea